O Sebastianovi smrti razsojajo že 8 let, starša tožita UKC Ljubljana

Prvi april 2012 si bosta Urška Trotovšek in Damijan Ojsteršek zapomnila do konca življenja. Takrat sta izgubila 23-letnega sina Sebastiana Ojsterška, in to, sta še danes prepričana, zaradi domnevne zdravniške napake, storjene med njegovim zdravljenjem v UKC Ljubljana.

»Od začetka govoriva, da bi bilo že vsega konec, če bi se nama opravičili,« danes pravi Sebastianov oče. A ker se to ni zgodilo, jima, da ne bi zamudila triletnega roka, v katerem sta še lahko vložila odškodninsko tožbo, drugega ni preostalo – vložila sta jo decembra 2014. Od bolnišnice zahtevata 65.000 evrov odškodnine.

Deset let je že, odkar sta pokopala sina. FOTO: Marko Feist

Bolečino, ki jo doživljata že desetletje, težko opišeta. Najbolj ju žalosti, da na sodišču še vedno bijeta bitko za pravico. »Težko je. Pred vsako obravnavo podoživljam vse, kar se je pred smrtjo dogajalo s sinom v bolnišnici, in tudi dan, ko je umrl. Par dni tako vse skupaj premlevaš ... Kot bi se spet dogajalo danes,« razloži Damijan. Podobno pravi Urška: »Najhujše je, ker se vsakič, ko prideš na sodišče, vse skupaj ponavlja. Nikakor ne prideva nikamor, in to je grozno.« Kot vse kaže, pa bosta lahko čez nekaj tednov v rokah držala že drugo sodbo ljubljanske okrožne sodnice Doris Jarc, saj je včeraj zaključila dokazni postopek.

»Tako kot pred leti bom zdaj odločala o temelju tožbenega zahtevka,« je sporočila. Z drugimi besedami to pomeni, da bo odločala o tem, ali so Sebastianovi starši sploh upravičeni do odškodnine.

Prvo tožbo dobila

Spomnimo, da je sodnica s prvo vmesno sodbo že konec leta 2018 presodila, da je bila med Sebastianovim zdravljenjem 21. decembra 2011 storjena zdravniška napaka. Tamkajšnji zdravnik Primož Kerner bi moral, kot je pisalo v sodbi, v trenutku, ko zaradi velikosti edema ni mogel opraviti klasične intubacije, poklicati otorinolaringologa ali vsaj torakalnega kirurga. Z zdravnikom Matjažem Jerebom pa da sta tudi napačno presodila, da bo lahko zdravstveno osebje enote intenzivne terapije infekcijske klinike samo vzpostavilo dihalno pot.

Damijan Ojsteršek in Urška Trotovšek včeraj pred ljubljanskim okrožnim sodiščem FOTO: Aleksander Brudar

»Takšno napačno presojo in še nezadostno izkušenost Kernerja, da v razmerah, kakršne so bile, s perkutano traheotomijo hitro in učinkovito vzpostavi dihalno pot, je mogoče opredeliti za strokovno napako,« je bila jasna sodnica. In še, da Sebastian ne bi doživel sekundarnega srčnega zastoja, če bi bilo ravnanje ob ponovni intubaciji ustrezno, s tem pa tudi ne vegetativnega stanja z okvaro možganov, in ne bi umrl 1. aprila 2012. A sodba ni zdržala testa na ljubljanskem višjem sodišču. Tamkajšnji sodniki so odločili, da mora Jarčeva v ponovljenem sojenju odgovoriti na eno od glavnih vprašanj, in sicer ali je bil specialist ORL klican ob pravem času oziroma dovolj zgodaj, da zaradi nevzpostavljene dihalne poti ne bi prišlo do sekundarnega srčnega zastoja (ta pa je povezan s poslabšanjem zdravstvenega stanja).

Čas največji sovražnik

»Od 10.00 do 10.40 so bili specialisti intenzivisti prepuščeni sami sebi in so poskušali reševati prehodnost dihalne poti s perkutano traheotomijo. Ker se je ob 10.10 pojavil sekundarni srčni zastoj, so sočasno nemudoma začeli oživljanje –​ kompresijo prsnega koša in predihavanje z masko,« je v dopolnitvi izvedenskega mnenja že oktobra 2018 na sodišču povedala izvedenka, specialistka intenzivne, interne medicine in kardiologije Andrejka Sinkovič. »Žal je bila perkutana traheotomija opravljena šele po več kot 30 minutah (10.40). V tem trenutku, 40 minut po klicu, je šele prišel specialist otorinolaringolog. Šele po nadaljnjih 10 minutah (10.50) so vzpostavili spontani obtok s tipnim pulzom,« je opisala časovni potek tistega dne. Prav hitri prihod otorinolaringologa je bil po mnenju izvedenke ključen, saj je bil »čas Sebastianov sovražnik«.

Do tega se je moral na drugem sojenju opredeliti sodni izvedenec, specialist otorinolaringologije Janez Rebol, ki je zaposlen na mariborskem kliničnem centru. Na vprašanje sodnice, v kateri fazi Sebastianove​ reanimacije bi morali zdravniki poklicati na pomoč, je odgovoril, da po neuspeli konikotomiji. To je bil namreč že četrti neuspešni poskus vzpostavitve dihalne poti, in sicer po dveh klasičnih intubacijah in eni s pomočjo bronhoskopa.

Menil je, da je šlo sicer za izjemno redek zaplet, ki pa se ga ne da predvideti. Poleg tega v konkretnem primeru ni bilo nobenih predhodnih zapisov o težki intubaciji, ki bi dajali indice o potencialnem zapletu. Takojšnjo prisotnost otorinolaringologa zunaj oddelka ORL ali klinike pa je, kot je še povedal, nemogoče zagotoviti. Zato sta se zdravnika, ki sta izvajala reanimacijo, tudi sama lotila vzpostavitve transtrahealne dihalne poti.