Obsojenec Božidar toži Slovenijo za 31 tisočakov: »Nisem mogel spati, mučilo me je milijon misli ... «

Dobrota je sirota, bi lahko, tokrat v imenu države Slovenije, rekli za primer 44-letnega Črnogorca Božidarja Samardžića. Četudi mu je uspelo prepričati naša sodišča, da ga ne smejo izročiti Črni gori, kjer bi moral zaradi poskusa umora prestati 20 let zapora, zdaj v zahvalo Slovenijo toži za 31.320 evrov. In to zato, ker je, kot je prepričan, celih 11 mesecev neupravičeno bival v izročitvenem priporu.

»Tožnik navaja, da mu je nastala škoda, ker je bil zoper njega odrejen izročitveni pripor po sklepu okrožnega sodišča v Ljubljani. Sklep o odredbi pripora je bil izdan na podlagi prošnje tuje države prosilke Črne gore. Temeljno sodišče v Črni gori je namreč zoper tožnika izdalo odredbo za mednarodno tiralico,« so nam pojasnili na državnem odvetništvu, kjer so še dodali, da so zahtevek tožnika obravnavali že v predhodnem postopku in ga zavrnili. »Republika Slovenija ugovarja temelju zahtevka tudi v pravdnem postopku,« so še poudarili.

Ustavni sodniki so soglasno odločili, da mu je bila kršena ustavna pravica. FOTO: Blaž Samec

»Čeprav sem vseskozi pričakoval, da do tega lahko pride, je bil zame to preprosto šok,« se je Samardžić spominjal trenutkov v začetku septembra 2018, ko so ga na podlagi mednarodne tiralice v enem od ljubljanskih klubov pridržali policisti. »Ni skrivnost, zakaj sem pobegnil iz Črne gore. Tam sem bil obsojen za poskus umora, sojenje pa je potekalo v moji odsotnosti. Nisem imel možnosti, da bi podal svoj zagovor oziroma izjavo o dogodku,« je pojasnil 44-letnik. In še, da iz Črne gore ni pobegnil zaradi kazenskega postopka, temveč zato, ker se je počutil ogroženega, tako kot njegova družina: »Vdrli so v stanovanje in streljali na mamo in sestro. Dejansko so iskali brata, ki je bil na srečo takrat v šoli. In to z namenom, da ga umorijo.« Skratka, iz Črne gore je moral pobegniti, če je želel zaščiti svojo glavo.

Ob aretaciji z nožem v roki

Samardžić je bil oktobra 2001 po sodbi višjega sodišča v Podgorici pravnomočno obsojen na 20 let zapora zaradi poskusa umora. Pisalo se je leto 1999, bil je 12. februar, ko je Samardžić po pisanju črnogorskih medijev skupaj z Lj. Z. poskušal ubiti več oseb. S pištolo sta streljala na vozilo, ki se je peljalo po Ulici Nikole Tesle v Nikšiću. Za volanom je sedel K. R., sopotnika pa sta bila V. I. in S. V. Krogle so prerešetale vozilo in zadele dva potnika: za V. I. so bile rane usodne, K. R. pa je bil hudo ranjen. Takoj po dogodku so se za Samardžićem za celih dvajset let izgubile vse sledi.

Enajst mesecev je preživel v priporu. FOTO: Uroš Hočevar

Septembra 2018 so ga tako ujeli, ko je v kuhinji ljubljanskega kluba kot pomočnik kuharja, ki je delal na črno, pripravljal eno od jedi. V desni roki je še držal nož, ko so do njega naenkrat pristopili »zamaskirani ljudje v civilnih oblačilih z neprebojnimi jopiči, ki so s puškami merili vame«.

»'Policija, policija!', so vpili,« se je spominjal pred pravdno sodnico ljubljanskega okrožnega sodišča Barbaro Petrič in še: »Potem sem zaslišal, naj odvržem nož, kar sem tudi storil, in naj se spustim na kolena. Z vseh strani so prišli specialci, onesposobili so me in ulegel sem se na tla.« Dobro so ga preiskali, saj so želeli preveriti, da pri sebi ne bi imel kakšnega orožja, ga nato dvignili »in me praktično odnesli do marice ter odpeljali k preiskovalnemu sodniku«.

»Prvo noč oziroma kakšen dan ali dva, dokler moji možgani niso dojeli, kaj se mi je zgodilo, sem bil v šoku,« se je spominjal in dodal, da mu je prvi odvetnik, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, svetoval, naj podpiše soglasje o izročitvi, kar je nato tudi storil: »To govorim zato, ker je celoten nadaljnji čas bivanja v priporu povezan s tem.« Čez tri dni je bil premeščen v samico, veliko 1,5 krat 3 metre, in v skoraj popolni izolaciji tam bival enajst mesecev. Skoraj istočasno je k njemu prišel tudi odvetnik Miloš Zarić, ki je nato postal njegov novi zagovornik. Med drugim mu je svetoval, naj v naši državi zahteva azil.

Kasneje, ko je ljubljansko okrožno sodišče, kot smo podrobneje poročali že konec leta 2018, v ponovljenem postopku dovolilo Samardžićevo izročitev Črni gori, se je s pritožbo obrnil še na ustavno sodišče. V njej je med drugim nasprotoval stališču okrožnega sodišča, da naj bi bile njegove navedbe o tem, da bi bil v Črni gori v primeru izročitve tej državi podvržen mučenju, pretirane.

Izvršitev zaporne kazni zastarala

Ustavni sodniki so mu dali prav in celotna zadeva se je vrnila na ljubljansko okrožno sodišče, kjer pa je čez nekaj mesecev padla povsem nasprotna odločitev. In sicer da se zavrne Samardžićevo izročitev Črni gori, zato pa mu je bil izdan sklep o odpravi pripora. Po prepričanju tožnika bi se vsemu temu lahko izognili, če bi sodišče že takoj na začetku celotnega postopka preverilo, ali so, glede na veljavno zakonodajo, pogoji za izročitev sploh izpolnjeni.

Tik pred aretacijo je v roki držal nož. Fotografija je simbolična. FOTO: Olga Ihnatsyeva/Getty images

Zunajobravnavni senat ljubljanskega okrožnega sodišča je v julija 2019 izdanem sklepu tako ugotovil, da je izvršitev kazni zapora že zastarala. Črnogorec je poskus umora zagrešil 12. februarja 1999, ko je v Sloveniji veljal še milejši kazenski zakonik, ki je v 92. členu določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo 15 let od obsodbe na zapor nad 10 let. »Nespremenjena je ostala tudi določba, ki opredeljuje začetek teka zastaranja izvršitve kazni. Po drugem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti, kar v konkretnem primeru ni podano,« so ob potrditvi odločitve 1. avgusta 2019 spomnili tudi na ljubljanskem višjem sodišču. In še, da je bila zahteva za izročitev vložena na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, ki sta jo podpisali tako Slovenija kot Črna gora. A ker je Črna gora do takrat ni ratificirala, je veljal 10. člen konvencije, ki določa, da se izročitev ne odobri, če je zahtevana oseba po zakonu pogodbenice prosilke ali zaprošene pogodbenice postala izvzeta iz pregona ali kaznovanja zaradi zastaranja.