Obsojenemu dilerju so sodniki vrnili denar
Ko so murskosoboški kriminalisti s PU Murska Sobota, Maribor in Ljubljana pred dobrim letom opravili tri hišne preiskave pri 36-letnem osumljencu iz Ljubljane, ki je začasno bival na območju Gornje Radgone, in pri 27-letni osumljenki z območja Ormoža, so zasegli približno sedem kilogramov konoplje, okoli 200 gramov kokaina in nekaj več kot 400 gramov heroina. »Z ulično prodajo zasežene količine prepovedanih drog bi osumljenec lahko pridobil premoženjsko korist v vrednosti najmanj 50.000 evrov,« so sporočili z murskosoboške policijske uprave. In ker so odkrili 18.545 evrov gotovine, so to prav tako zasegli, saj so bili prepričani, da gre za umazani denar, ki ga je pridobil s preprodajo drog. A so mu ga, čeprav je bil možakar obsojen, nato vrnili.
Eno leto zapora
Preiskovalni sodnik je za 36-letnika odredil pripor, kmalu pa se je zaradi očitkov o neupravičeni proizvodnji prepovedanih drog in prometa z njimi znašel na zatožni klopi Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Tam je, soočen z dokazi, krivdo priznal in bil obsojen na eno leto zapora. Pritožbo na višje sodišče sta spisala tako obramba, ki je zahtevala nižjo kazen, kot tožilstvo, in sicer ker sodišče obsojencu ni odvzelo protipravno pridobljene premoženjske koristi, torej teh 18.545 evrov.
A so višji sodniki zavrnili obe pritožbi, in s tem je sodba postala pravnomočna. Obramba je sicer trdila, da je že to, da je obtoženec krivdo priznal, očetovstvo in dejstvo, da se mu je očitala le hramba prepovedane droge, dovolj, da bi se kazen odmerila pod zakonski minimum, višji sodniki pa so se strinjali s kolegi na prvi stopnji, da kazenska sankcija po vrsti in višini povsem ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in krivdi obdolženega ter da ni drugih ali novih okoliščin, ki bi terjale milejši kazenskopravni odziv.
Za obtoženca brez zaposlitve je preprodaja prepovedanih drog edini vir preživetja, meni tožilstvo.
Praznih rok je torej ostala tudi tožilka, ki je izpostavila, da so policisti pri hišnih preiskavah v stanovanjih obdolženega v Gornji Radgoni in Ljubljani našli večje količine prepovedane konoplje, heroina in kokaina, ki so kazale na namen nadaljnje prodaje in ne na osebne potrebe obdolženega, ki je bil že trikrat pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje. Ne glede na to, da mu niso očitali prodaje, temveč hrambo, je bila tožilka namreč prepričana, da je imel prepovedane droge pripravljene za prodajo, da je del droge verjetno že prodal in da zato zaseženi denar izhaja iz poslov z drogami, s katerimi se glede na večkratno predkaznovanost vsekakor ukvarja. Za nameček je obtoženec brez zaposlitve in drugih sredstev za preživljanje in mu preprodaja prepovedanih drog predstavlja edini vir preživetja. Ni pa mu verjela, da najdeni denar pripada obdolženčevi mami in partnerici.
A sodniki so opozorili, da se v postopku sploh ni ugotavljalo, ali je obtoženec pridobil premoženjsko korist, in sodišče prve stopnje glede na opis dejanja, da je drogo torej hranil, ni imelo podlage za zaključek, da si je obdolženi z inkriminiranim dejanjem pridobil tudi protipravno premoženjsko korist niti se to v opisu dejanja ni zatrjevalo. »Prvostopenjski sodnik je sicer res dolžan odločiti o odvzemu premoženjske koristi, vendar pri tem ne sme prestopiti meja sodne funkcije,« so zapisali in okrcali tožilko, da je bila ona tista, ki ni opravila svojega dela. »Dolžnost procesne udeleženke, v konkretnem primeru višje državne tožilke, je, da se kot stranka kazenskega postopka angažira pri ugotavljanju premoženja, če oziroma ki bi ga bilo treba vzeti, da predlaga dokaze,« so zapisali med drugim. Odločitev sodišča mora temeljiti na konkretnih dokazih, ne pa na prosti oceni oziroma verjetnosti.
