Od župnika molzel denar, v zaporu ga je infarkt

NOVO MESTO - So bile razmere v našem največjem zaporu na Dobu res tako neznosne, pravzaprav katastrofalne in nečloveške, da je eden od obsojencev prav zato doživel infarkt? O tem bo moralo odločiti novomeško okrožno sodišče, saj državo za 41.000 evrov prav zaradi domnevno katastrofalnih razmer in nečloveških odnosov toži eden od zapornikov Velijan Kovačič, Rom iz Žabjaka, ki prestaja več kot petletno zaporno kazen zaradi tatvin, nasilja in drugih grehov, celo zato, ker je za 195.000 evrov ogoljufal župnika Antona Marinka, ko je ta služboval v Prečni. Dokazni postopek je končan, je pa sodnica Ana Novina zavrnila predlog Velijanovega odvetnika Luke Jukiča, da bi zaslišali sodna izvedenca kardiologije in nevropsihiatrije, ki bi pojasnila morebitno vzročno zvezo med stresom in infarktom. Resda je Velijan v zaporu julija 2015 doživel akutni miokardni infarkt, to dokazuje obsežna zdravstvena dokumentacija, a večino njegovih trditev, ki se nanašajo na bivanje in delo v zaporu, so zaslišane priče postavile na laž.

»Razmere v sobah so bile normalne. Ko sem bil zaprt skupaj z Velijanom, nas je bilo v sobi od 8 do 11, prostorske stiske ni bilo, tudi poleti je bilo bivanje v sobah sprejemljivo,« je na sodišču dejal obsojenec Sergej M., ki je z Doba prišel v spremstvu paznika. Bil je vidno zadovoljen, tudi njegov mišičasti videz je dajal občutek, da se v zaporu dobro počuti in da prosti čas koristno izrablja. »Tudi če je kdo ponoči delal in je hotel podnevi spati, so bili soobsojenci toliko uvidevni, da so mu dali mir. Velijan se ni nikoli pritoževal, da ni mogel spati, sicer pa sva bila skupaj nameščena v tako imenovane boljše suhe sobe, kjer so urejeni obsojenci, takšni brez drog. Sedem let sem v zaporu in razmere se mi zdijo normalne,« je zatrdil in povedal, da v zaporu tudi dela, ne moti pa ga, ker za nagrado za delo dobi 'le' 180 evrov: »Delamo, da si zapolnimo čas, to je nagrada za delo, ne plača. Ali je velika ali ne, je relativno, zame je dovolj.« Da so razmere v zaporu dobre, sta na prejšnji obravnavi potrdila še dva obsojenca in tako zamajala Velijanove trditve o nečloveških razmerah, med drugim prepričevanje, da je bilo v eni sobi celo po 25 zapornikov.


Kovačičeve navedbe, da je moral v podjetju KMW Fire delati celo dva tedna zapored ponoči brez dneva počitka, je ovrgel Bojan Papež, vodja livarne, ki je, preden je prišel na sodišče, preveril Kovačičevo delo po knjigah, v nočni namreč delavci nikoli ne delajo dva tedna zapored. V knjigah je zapisano tudi, da so prekinili delovno razmerje z zapornikom, ker so imeli z njim precej nevšečnosti: ni spoštoval hišnega reda, na delovnem mestu se je sprehajal, brez dovoljenja odhajal na telefon, v službi je večkrat celo zaspal.

In Kovačičeva zgražanja, da je dobil vsega 20 ali 30 evrov nagrade na mesec? »Razpon nagrad za zaposlene obsojence je od 20 do 300 evrov, eni namreč delajo le nekaj dni na mesec, ostalo so na bolniški, drugi so bolj zagreti, delajo nadure, nočne … Velijan Kovačič je spadal v kategorijo nerednih delavcev, takšnih, ki ne dosegajo zastavljenih ciljev. Če povem v našem žargonu, bil je slab delavec,« je na vprašanja Marije Osolnik Šenica, državne pravobranilke, odgovoril Papež.
Velijana Kovačiča je, kot je sam zatrdil, zelo prizadelo, ker je ostal brez službe in zato tudi brez nekaterih ugodnosti, tudi pravice, da bi ga v zavodski garsonjeri obiskovala partnerica, in to je bilo najbolj boleče. »Niti jesti nisem mogel. Celo obesil sem se, pa so me pazniki pravi čas rešili,« je povedal. In potem je doživel infarkt. Čutil je mravljinčenje, o tem potožil paznikom, ti so ga, vklenjenega, seveda, peljali v trebanjski zdravstveni dom, od tam pa ga je zdravnik napotil na interno v Novo mesto. Znova sta ga peljala paznika, v čakalnici je moral tako kot navadni državljani čakati štiri ure, potem pa naj bi jih on in paznika slišali, kako da sta ga pripeljala onadva, ko pa ga je vendar infarkt in da bi ga morali pripeljati z rešilcem. Po prepričanju Kovačiča in njegovega odvetnika Luke Jukiča je obsojenec utrpel infarkt zaradi stresa in hudega trpljenja med prestajanjem kazni. Po infarktu je njegovo počutje slabo, menda ni sposoben za delo niti v skrajšanem delovnem času, v prihodnosti pa naj bi potreboval celo presaditev srca.

Državno pravobranilstvo Kovačičev zahtevek kot neutemeljen zavrača. Sicer pa pravobranilstvo izpostavlja tudi dejstvo, da je Kovačič strasten kadilec, pa tudi, da je mama prebolela srčni infarkt pri 50. Sicer pa je umrla v streljanju novomeškega podjetnika nanjo, takrat je bil obstreljen tudi Velijan, a njegove poškodbe niso bile tako hude.