Nečloveške razmere v zaporu Dejana prisilile k plačevanju hrane in vode (FOTO)
Na 20 kvadratnih metrih se je gnetel s 13 sopriporniki. Ponoči je z njimi spal na golih tleh, in če se je samo obrnil, se je že dotaknil enega od njih. Kot edini belec v zaporu v indonezijski prestolnici Džakarti se je ves čas bal, da se bodo sojetniki v nekem trenutku nasilno spravili nanj. S kretnjami so mu celo kazali, da mu bodo prerezali vrat. Osnovne fiziološke potrebe je tam, celih 20 dni v začetku leta 2019, moral opravljati pred njihovimi očmi. In kot da še to ni dovolj, je moral paznikom vsak dan plačevati za vodo in nekaj kančkov hrane. Poleg neznosnih higienskih razmer so mu življenje oteževali še glodavci, komarji in drugi insekti, kot denimo dva milimetra veliki hroščki. »Ti se ti zarinejo v kožo in te ugriznejo. Šele čez kakšnih petnajst minut te na tistih mestih začne tako peči, kot da bi te kdo ves čas žgal z vžigalnikom,« se nečloveških razmer v tamkajšnjem zaporu še danes v živo spominja 57-letni Dejan Skrt iz Ljubljane.
Prepričan je, da bi mu lahko bila ta huda življenjska preizkušnja prihranjena, če bi slovenski organi pregona, od tožilstva, policije pa vse do sodišča, pa tudi diplomati na slovenskem veleposlaništvu v Avstraliji, res naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi ga našli v tujini. »Ko bomo zaključili ta naš primer, bomo izvedeli, kolikšna je vrednost poštenega slovenskega človeka,« poudari Skrt, ki ima še danes psihične težave. Pa tudi ni več sposoben za redno delo, »glede na to da ne morem več komunicirati, ker me vedno zlomi, ko samo pomislil na vse skupaj«. »Ne morem več spati, nimam miru. Ko vidim ljudi v uniformah, me strese. Z mojimi leti in bolečinami, ki jih imam, sem za delo nesposoben,« svoje občutke še opiše 57-letnik, ki so ga med svojo izpovedjo pred Jadranko Juhant, sodnico na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča, večkrat premagale solze.
Ko bomo zaključili ta primer, bomo izvedeli, kolikšna je vrednost poštenega slovenskega človeka.
Pri mesarju nabiral kosti
Celotna zgodba, ki se je nadaljevala s priporom v Džakarti, zaključila pa šele po nerazumljivem birokratskem zapletu, se je začela pred okoli desetimi leti. Skrt je bil takrat, kot je povedal, dokaj uspešen podjetnik. In najverjetneje bi bil še danes, če v letu 2013 zaradi številnih neplačanih računov, ki jih je za opravljeno delo izdal državi, bankam in tudi nekaterim drugim ustanovam, ne bi povsem obubožal. »Preživljal sem se s tem, da sem nabiral kosti pri svojem mesarju. Imel sem isto hrano kot moj kuža,« opiše in doda, da je bil takrat povsem na koncu z živci: »Več ko sem delal, slabše je bilo. Drugi, ki so se z mercedesi vozili naokoli in se hvalili, kako so tega in onega nategnili, so šli praktično skozi proces neplačil neoškodovani in brez vsakih posledic.« Za njegovim espejem je ostala odprta tudi terjatev 6480,93 evra do štajerskega dobavitelja oken. Ta je Skrta ovadil zaradi poslovne goljufije, še preden pa so stekli sodni postopki, je Ljubljančana, ki z drugo indonezijsko ženo trenutno živi v Džakarti, odneslo do Nove Zelandije: »Nisem več zmogel. Zbral sem nekaj denarja in rekel, da grem na potovanje, da si poskušam na novo vzpostaviti življenje.«
480 ur je bil zaprt v nečloveških razmerah.
Preiskovalni sodnici na mariborskem sodišču je od tam poslal elektronsko sporočilo, da je na daljšem dopustu na Novi Zelandiji, saj ni želel, da bi sodišče mislilo, da se izogiba kazenskemu postopku. V tej državi je 10. novembra 2014 dobil delovni vizum. Čez približno dve leti se je preselil v Indonezijo in se tam poročil s prvo ženo, pri čemer je med urejanjem poročnih papirjev slovensko veleposlaništvo v Avstraliji obvestil o selitvi, sporočil pa jim je tudi svojo telefonsko številko. A o tem, da so leta 2016 za njim razpisali mednarodno tiralico, ker se ni odzival na pisanja sodišča, kot trdi, sploh ni bil obveščen oziroma za to ni vedel. »Ko so me iskali, so lahko izvedeli mojo telefonsko številko, imeli so tudi točen naslov, a me ni nihče niti poskusil kontaktirati. To se mi zdi zelo banalno,« se čudi Skrt.
Zaradi neutemeljenega pridržanja in pripora, posega v osebnostne pravice in duševnih bolečin Dejan Skrt toži Slovenijo za 100.000 evrov odškodnine. Na državnem odvetništvu, ki ga na sodišču zastopa Jasmina Trivič, temelj tožbenega zahtevka prerekajo in s tem tudi njegovo pravico do odškodnine. Trivičeva je včeraj pojasnila, da je bil na mariborskem sodišču takrat seznanjen s tem, da mora sodišču sporočiti spremembo naslova prebivališča. »Tega se ne spomnim,« ji odvrne tožnik. Na njeno dodatno vprašanje, kdo je sprejemal njegovo pošto na njegovem slovenskem naslovu, pa je Skrt odgovoril: »Ne vem. Pustil sem hišo in šel.«
Še kalvarija z dokumenti
Na začetku leta 2019, ko se je z bivšo ženo vračal iz Kuala Lumpurja, pa so ga v Džakarti prijeli. Najprej je dva dni preždel za rešetkami pripora na letališču, naslednja dva dni še v zaporni celici na policijski postaji in nato celotnih 20 dni v t. i. ekstradicijskem priporu. Izza rešetk ga je osvobodila domnevna nesposobnost slovenske države, ki v predvidenem roku indonezijskim oblastem sploh ni poslala zahtevanih dokumentov o izročitvi, zato so ga po 24 dneh izpustili na prostost. Toda težav ni bilo konec, saj je, ko je prišel iz pripora, izvedel, da so mu preklicali potni list in osebni dokument. Še pred tem se je za pomoč obrnil tudi na avstralsko veleposlaništvo, a so ga tam, kot je povedal na sodišču, zavrnili. Šele ob pomoči visokega predstavnika Evropske unije, avstrijskega veleposlaništva v Džakarti in odvetnika iz odvetniške družbe Čeferin je z začasnimi dokumenti le prišel domov in bil na sodišču oproščen obtožb. Kljub pravnomočni oprostilni sodbi pa je nato moral še nekaj mesecev čakati, da je končno prišel do veljavnih dokumentov.
