Pet prijateljev podiralo drevesa, Silvan se je z žago do smrti

RENČE – Slaba dva kilometra iz središča Renč v spodnji Vipavski dolini, v zaselku Mohorini, se je na kulturni praznik zgodila tragična nesreča. V gozdu, do katerega iz Mohorinov vodi razrita makadamska pot, se je med sečnjo akacijevih dreves smrtno ponesrečil 61-letni Silvan Arčon iz bližnjih Lukežičev. Nesrečni upokojenec se je kot že ničkolikokrat skupaj s prijatelji za lastne potrebe odpravil na delo v gozd. Peterica se je tam razporedila, da so bili okoli 50 metrov narazen. Sprva ni bilo težav, okoli 10.20 pa so se zaslišali Silvanovi klici na pomoč. Drevo ga je med sečnjo pokopalo pod seboj.
»Med žaganjem se je deblo drevesa razcepilo po sredini (v dolžini desetih metrov), pri čemer je del razcepljenega debla (ki se je odlomilo in prevrnilo v želeni smeri) moškega udaril v levi del prsnega koša. Ob udarcu in posledičnem padcu na tla se je moški z motorno žago porezal po levem boku ter obležal na kraju dogodka (približno pet metrov stran od debla, ki ga je podiral),« nam je pojasnil predstavnik za odnose z javnostmi na novogoriški policijski upravi Dean Božnik.
Podrto drevo je bilo visoko med 20 in 25 metri ter debelo približno 30 centimetrov. Silvan Arčon je bil kljub udarcu debla in urezninam po nesreči pri zavesti. Do njega sta takoj pritekla dva prijatelja. Pomagala sta mu, kolikor sta lahko, kmalu so prihiteli tudi reševalci ter ponesrečenca odpeljali na zdravljenje v šempetrsko bolnišnico. Arčon naj bi imel več poškodb, od zloma reber do globokih ureznin, tudi vranice, ki so bile posledica motorne žage. Čeprav so zdravniki v bolnišnici storili vse, da bi ga rešili, jim to žal ni uspelo. Silvan je umrl nekaj po eni uri popoldne, po neuradnih informacijah naj bi bila usodna poškodba vranice.

Ni bil neizkušen

»Kaj naj vam še povemo? Saj je policija že vse povedala,« nam je po tragediji v gozdu dejal eden od skrušenih Arčonovih prijateljev. Dogodek jih je tako kot druge domačine zelo prizadel. O 61-letnem Silvanu, ki ni imel otrok in je sam živel v hiši sredi Lukežičev, smo slišali le dobro.
Pred približno enim letom je odšel v pokoj, prej je delal v cestnem podjetju. »Kot človek je bil zelo v redu. Bil je zelo miren, prijazen,« nam je povedala domačinka. Krajan je dodal, da so s prijatelji po dogovoru z lastnikom gozda tam večkrat sekali drevesa in da Silvan, kar se tiče gozdnih opravil, ni bil neizkušen: »Ni bil profesionalec, a v gozdu so bili že velikokrat, tako da je poznal zadeve in vedel, na kaj mora biti pozoren.«
Arčona so zelo dobro poznali tudi v Mohorinih. »Fajn fant je bil. Zelo rad je pomagal, saj če ne bi, bi pohajal naokoli in se to ne bi zgodilo.«