UMOR BREZDOMCA
Peter Dornik je umrl na klopi v parku
Preiskovalcem je po umoru leta 2004 uspelo najti možnega osumljenca, a je tudi ta kmalu umrl.
Odpri galerijo
Peter Dornik je umrl na klopci na sprehajališču ob Savinji. FOTO: SHERPA
Mineva štirinajst let od nasilne smrti Celjanom znanega brezdomca, 40-letnega Petra Dornika oziroma Črnega Petra, kot so ga tudi klicali. V sredo, 7. julija 2004, je sprehajalec ob poti ob Savinji našel truplo. Klopce ob sprehajalni poti so bile priljubljeno zbirališče mladine in tudi ljudi brez domovanja, ki so tam našli svoje prostorčke za brezskrbno preživljanje dnevov, nekateri pa tudi noči. Brezdomec Dornik, ki je veljal za intelektualca med njimi, je sicer bival v zavetišču za klošarje, toda v začetku junija je varno zavetišče zapustil in si prenočišče poiskal na klopci. Tako kot večkrat dotlej se je tudi usodnega večera odpravil na počitek, a jutra ni dočakal.
Peter Dornik nikakor ni bil nasilnež, nikogar ni nadlegoval, ni kradel in ni se zapletal v spore, so pozneje pripovedovali njegovi prijatelji in znanci. No, morda je zaradi alkohola, ki mu je bil vdan, kdaj zavrela kri. A te zanj pogubne navade se je zavedal in se poskušal znebiti tudi s pomočjo terapije pod strokovnim nadzorom, vendar mu ni uspelo. Vsekakor bi za Črnega Petra, kot so ga klicali, prej pričakovali, da ga bo pokopalo prekomerno uživanje alkohola kot pa nasilna smrt.
Preiskovalci so se znašli pred težavno nalogo. Poskušali so ugotoviti, kakšen motiv je vodil neznanega nasilneža, da se je z grobo silo spravil na mirnega brezdomnega občana. Ugotovili so, da je Dornik umrl zaradi udarcev s trdim predmetom, najverjetneje s kovinsko palico. Več let po umoru so iskali odgovore, a preiskava še kar traja. O podrobnostih izsledkov javnosti niso obveščali, dolgo so skrivali celo podatek, kakšno orodje ali orožje je storilec uporabil. Nedvomno je bila največja zagonetka motiv; o maščevanju bi težko govorili, o koristoljubju še manj, še najbližje je bila domneva, da je bil Dornik žrtev nerazumnega izbruha besa ali objestnosti. Zgolj s tem podatkom pa je težko izločiti oziroma določiti ciljno skupino mogočih osumljencev. Ves čas je obstajalo upanje, da bo katero naključje pomagalo razkriti skrivnost gnusnega umora celjskega brezdomca.
Po dolgih letih je le prišlo na dan nekaj podrobnosti iz preiskave. Kot rečeno, je Dornik v začetku junija 2004 zavetišče zapustil in si prenočišče poiskal na prostem. Mirni brezdomec, čigar glavni greh je bila vdanost alkoholu, je usodne noči umrl zaradi udarcev s trdim predmetom. Potem ko so kriminalisti v letih po zločinu dvakrat obnovili preiskavo in znova temeljito pretehtali vsa spoznanja in okoliščine, so prišli do nekih rezultatov, ki pa, zdi se, ne bodo kaj dosti pomagali, da bi primer dokončno razjasnili.
Že pred časom so namreč izločili potencialnega osumljenca, možakarja, ki je živel v bližini kraja, kjer so našli umorjenega Dornika. Ugotovili so, da je imel ta stanovalec iz bližine sprehajališča na piki klošarje oziroma brezdomce. Enostavno so mu šli na živce, motila ga je njihova navzočnost v bližini doma. Ni znano, ali je njegova nestrpnost do brezdomcev, ki so posedali po klopcah, izvirala iz kakšnega neprijetnega dogodka z njimi, ali je bil žrtev nadlegovanja ali morda fizičnega nasilja. Tudi če je bilo v ozadju kaj podobnega, je prav Peter Dornik gotovo zadnji, ki bi bil udeležen pri takem početju.
Zanimivo je, da je pravzaprav možak, ki so ga prepoznali kot možnega storilca (njegovega imena nam ni uspelo izvedeti), med pogovori s preiskovalci kar sam priznal oziroma opozoril na veliko nestrpnost do brezdomcev. Z zbiranjem dodatnih obvestil so izvedeli tudi, da je klošarje celo večkrat preganjal. Toda poligrafsko testiranje tega človeka je propadlo, kajti oseba je bila neprimerna za tovrsten poskus, kar koli že to pomeni. Ob vsem tem je bil njegov alibi za čas umora nepreverljiv, saj ni bilo nobene priče, ki bi ga lahko potrdila. Po ponovni analitični obdelavi Dornikove smrti in vseh zbranih podatkov so pri njem celo zasegli nekaj predmetov, ki bi jih morda lahko povezali s kaznivim dejanjem, toda dokazi so bili preveč ohlapni. Kmalu zatem je možakar, potencialni osumljenec za umor, tudi sam umrl.
Tako ostaja primer Petra Dornika odprt. Morda je malce presenetljivo, da ob vsem opisanim še vedno ostaja tudi rahel dvom (ker pač trdnih dokazov ni), ali so bile usodne poškodbe res posledica udarcev ali pa bi vendarle lahko nastale pri nerodnem padcu. A ne glede na to, kriminalisti primer še vodijo pod kvalifikacijo kaznivo dejanje.
Ne glede na veliko časovno oddaljenost od dogodka na policiji še niso izgubili upanja, da jih morda le doseže kakšen namig, ki bi po toliko letih pripeljal na novo, pravo sled o zadnji noči celjskega Črnega Petra.
Zakaj je moral umreti?
Peter Dornik nikakor ni bil nasilnež, nikogar ni nadlegoval, ni kradel in ni se zapletal v spore, so pozneje pripovedovali njegovi prijatelji in znanci. No, morda je zaradi alkohola, ki mu je bil vdan, kdaj zavrela kri. A te zanj pogubne navade se je zavedal in se poskušal znebiti tudi s pomočjo terapije pod strokovnim nadzorom, vendar mu ni uspelo. Vsekakor bi za Črnega Petra, kot so ga klicali, prej pričakovali, da ga bo pokopalo prekomerno uživanje alkohola kot pa nasilna smrt.
7. julija 2004 je sprehajalec ob Savinji našel truplo.
Preiskovalci so se znašli pred težavno nalogo. Poskušali so ugotoviti, kakšen motiv je vodil neznanega nasilneža, da se je z grobo silo spravil na mirnega brezdomnega občana. Ugotovili so, da je Dornik umrl zaradi udarcev s trdim predmetom, najverjetneje s kovinsko palico. Več let po umoru so iskali odgovore, a preiskava še kar traja. O podrobnostih izsledkov javnosti niso obveščali, dolgo so skrivali celo podatek, kakšno orodje ali orožje je storilec uporabil. Nedvomno je bila največja zagonetka motiv; o maščevanju bi težko govorili, o koristoljubju še manj, še najbližje je bila domneva, da je bil Dornik žrtev nerazumnega izbruha besa ali objestnosti. Zgolj s tem podatkom pa je težko izločiti oziroma določiti ciljno skupino mogočih osumljencev. Ves čas je obstajalo upanje, da bo katero naključje pomagalo razkriti skrivnost gnusnega umora celjskega brezdomca.
Po dolgih letih je le prišlo na dan nekaj podrobnosti iz preiskave. Kot rečeno, je Dornik v začetku junija 2004 zavetišče zapustil in si prenočišče poiskal na prostem. Mirni brezdomec, čigar glavni greh je bila vdanost alkoholu, je usodne noči umrl zaradi udarcev s trdim predmetom. Potem ko so kriminalisti v letih po zločinu dvakrat obnovili preiskavo in znova temeljito pretehtali vsa spoznanja in okoliščine, so prišli do nekih rezultatov, ki pa, zdi se, ne bodo kaj dosti pomagali, da bi primer dokončno razjasnili.
Izločili potencialnega storilca
Že pred časom so namreč izločili potencialnega osumljenca, možakarja, ki je živel v bližini kraja, kjer so našli umorjenega Dornika. Ugotovili so, da je imel ta stanovalec iz bližine sprehajališča na piki klošarje oziroma brezdomce. Enostavno so mu šli na živce, motila ga je njihova navzočnost v bližini doma. Ni znano, ali je njegova nestrpnost do brezdomcev, ki so posedali po klopcah, izvirala iz kakšnega neprijetnega dogodka z njimi, ali je bil žrtev nadlegovanja ali morda fizičnega nasilja. Tudi če je bilo v ozadju kaj podobnega, je prav Peter Dornik gotovo zadnji, ki bi bil udeležen pri takem početju.
Motiv umora je še vedno neznan.
Zanimivo je, da je pravzaprav možak, ki so ga prepoznali kot možnega storilca (njegovega imena nam ni uspelo izvedeti), med pogovori s preiskovalci kar sam priznal oziroma opozoril na veliko nestrpnost do brezdomcev. Z zbiranjem dodatnih obvestil so izvedeli tudi, da je klošarje celo večkrat preganjal. Toda poligrafsko testiranje tega človeka je propadlo, kajti oseba je bila neprimerna za tovrsten poskus, kar koli že to pomeni. Ob vsem tem je bil njegov alibi za čas umora nepreverljiv, saj ni bilo nobene priče, ki bi ga lahko potrdila. Po ponovni analitični obdelavi Dornikove smrti in vseh zbranih podatkov so pri njem celo zasegli nekaj predmetov, ki bi jih morda lahko povezali s kaznivim dejanjem, toda dokazi so bili preveč ohlapni. Kmalu zatem je možakar, potencialni osumljenec za umor, tudi sam umrl.
Tako ostaja primer Petra Dornika odprt. Morda je malce presenetljivo, da ob vsem opisanim še vedno ostaja tudi rahel dvom (ker pač trdnih dokazov ni), ali so bile usodne poškodbe res posledica udarcev ali pa bi vendarle lahko nastale pri nerodnem padcu. A ne glede na to, kriminalisti primer še vodijo pod kvalifikacijo kaznivo dejanje.
Dokazi proti potencialnemu osumljencu so bili preveč ohlapni.
Ne glede na veliko časovno oddaljenost od dogodka na policiji še niso izgubili upanja, da jih morda le doseže kakšen namig, ki bi po toliko letih pripeljal na novo, pravo sled o zadnji noči celjskega Črnega Petra.
