Po dolgotrajni bolezni je v 83. letu starosti umrl igralec Dare Valič
Po dolgotrajni bolezni je v 83. letu starosti umrl igralec Dare Valič, danes so ga pokopali v Ljubljani, sta poročala Radio in TV Slovenija. Valič, prejemnik številnih nagrad, med drugim je leta 2016 prejel Borštnikov prstan za življenjsko delo, je bil do upokojitve član ljubljanske Drame, igral pa je tudi v številnih filmih in TV-nadaljevankah.
Valič se je leta 1941 rodil v Banjaluki v BIH. Med letoma 1961 in 1965 je študiral dramsko igro na Akademiji za igralsko umetnost pri profesorjih Vidi Juvan in Milanu Korunu, diplomiral je leta 1991.
Kot svoboden igralec je med letoma 1969 in 1971 gostoval pri različnih gledališčih, v SNG Drama Ljubljana, gledališču Glej, Slovenskem mladinskem gledališču, Primorskem dramskem gledališču ter na Mestnem odru v Kopru. Od leta 1971 do upokojitve leta 2005 je bil član ljubljanske Drame.
V tem času je predvsem v ljubljanski Drami odigral več glavnih gledaliških vlog, denimo vlogo Tancredija v Vdovi iz Ankone (1972), bil je Murzavecki v Volkovih in ovcah Ostrovskega (1974) ter Cronin v predstavi Rihardova umetna noga režiserja Behana (1976).
Med pomembnejše sodi še vloga Horatia v Shakespearovem Hamletu (1968), bil je Aleksander v Zupanovemu Aleksandru praznih rok (1971), Freddy Eynsford-Hill v Shawovem Pygmalionu (1971), Juan v Sodniku Zalamejskem Calderona de la Barce (1972), grof Šarm v Gombrowiczovi Opereti (1973), Konstantin v Vanjušinovih otrocih Najdenova (1974), Julijan Ščuka v Cankarjevi drami Za narodov blagor (1976) ter Jernej v Zajčevem Vorancu (1980).
Prejemnik številnih nagrad
Zaigral je tudi v vrsti filmov, med drugim v Kosmačevem filmu Peta zaseda (1968), v Hladnikovih Belih travah (1976), Duletičevem filmu Med strahom in dolžnostjo (1976), v Klopčičevem filmu Vdovstvo Karoline Žašler (1976) in Bevčevem filmu To so gadi.
Bil je prejemnik številnih nagrad, leta 2016 je prejel tudi najbolj prestižno nagrado za igralske dosežke v slovenskem prostoru, Borštnikov prstan za življenjsko delo. Dolgoletni član ljubljanske Drame »je nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin«, je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala žirija.
Valič je najraje igral ljudi, ki so bili diametralno nasprotje njegovemu značaju. Te ljudi je, kot je v času prejema nagrade pojasnil v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, potegnil iz likov v gostilni. »Poskušal sem si zapomniti specifiko določenega značaja in prevzeti nekaj njegovega nase,« je pojasnil in dodal: »Ljudje so se mi vedno zdeli strašno zanimivi. In sem jih kradel. Prav škoda, da tega več ne počnem.«
Bil je nečak igralca Aleksandra Valiča. Imel je štiri otroke, dva od njih, Nina in Blaž Valič, sta se prav tako zavezala igralskemu poklicu.
