Po operaciji prostate v slovenjgraški bolnišnici mu uhaja urin
Po rutinski operaciji razširjene prostate v slovenjgraški bolnišnici sredi junija 2009 je zdaj 82-letnik inkontinenten. S tožbo je od bolnišnice in zavarovalnice terjal odškodnino in jo po šestih šestih pravdanja tudi dobil. Zdravniške napake mu sicer ni uspelo dokazati, mu je pa sodišče prisodilo odškodnino zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti.
Zdravnik bolnika ni seznanil z možnostjo, da lahko operacija ob morebitnem zapletu povzroči inkontinenco.
Sodišče je leta 2020 njegov tožbeni zahtevek sprva zavrnilo zaradi zastaranja, a mu je s pomočjo odvetnika Davida Sluge uspelo s pritožbo na višjem sodišču. To je postopek vrnilo na začetek, v drugo je sodišče z vmesno sodbo glede zastaranja in krajevne pristojnosti pravnomočno razsodilo v prid tožnika. V ponovljenem postopku mu je nato po izvedbi vseh dokazov prisodilo odškodnino zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti, medtem ko zdravniške napake operaterja ni ugotovilo. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri ljubljanski medicinski fakulteti namreč pri prvi operaciji junija 2009 ni ugotovila ravnanja v nasprotju s pravili medicinske stroke, je pa pri vsaj eni izmed obeh operacij (z drugo operacijo maja 2010 so poskusili sanirati prvo) prišlo do poškodbe zunanje mišične zapiralke.
Čeprav ni mogoče ugotoviti, ali je šlo za neposredno prerezanje zunanje mišične zapiralke (kar je strokovna napaka) ali termično poškodbo (kar je zaplet), dejstvo, da je operater svoje delo opravil v skladu s pravili stroke, ne vpliva na presojo sodišča, da pacientu ni bilo dano pojasnilo. Sodišče mu verjame, da se za prvo in tudi drugo operacijo ne bi odločil, če bi mu pojasnili, zakaj so bili izbrani posamezni načini zdravljenja ter tudi kakšno prognozo zanj so predstavljali in če bi mu bili predstavljeni na razumljiv način, saj operacija ni bila nujna.
Tako pa ga, kot pravi, prepričujejo, da se mu bo stanje izboljšalo, pa se ne. Morebitne nadaljnje operacije njegovega stanja ne bi izboljšale in bi jih bilo treba ponavljati, v kar pa zaradi začasnosti rešitev ter svoje visoke starosti in strahu ne upa privoliti. Ne nazadnje je tudi operater priznal, da se pred operacijo ni s pacientom zagotovo pogovarjal o vsem, ker za to ni imel časa pri 50 pacientih v čakalnici. Ob tem je izrecno dejal, da ga ni seznanil z možnostjo termične poškodbe in s tem povezanih posledic.
Ptujsko okrožno sodišče je bolniku od zahtevanih 42.200 evrov prisodilo 16.000 evrov, višje sodišče v Mariboru pa mu je odškodnino po pritožbi zvišalo na 19.000 evrov z obrestmi od junija 2009. Odločitev o kršitvi pojasnilne dolžnosti je oprlo na ugotovitev, da zdravnik tožnika ni seznanil z možnostjo, da lahko operacija ob morebitnem zapletu povzroči inkontinenco, ki je, glede na izvedensko mnenje, v vzročni zvezi z enim od operativnih posegov. Pri tem za zaključek o odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti ni bistveno, ali je inkontinenca posledica strokovnega zapleta ali zdravniške napake. Ker poseg za tožnika ni bil življenjsko nujen, bi bilo treba opozorilo prilagoditi posledicam morebitnega realiziranega tveganja v razmerju s posledicami njegovega zdravstvenega stanja. Obseg in podrobnosti pojasnila morajo namreč biti v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, poudarjajo višji sodniki.
