Po padcu s konja na vozičku, zdaj 28-letno dekle toži UKC Ljubljana

Zdaj 28-letno dekle iz Gozda pri Colu je pred dvanajstimi leti med jahanjem padla s konja in pristala v invalidskem vozičku. Prve tri mesece po poškodbi, do novembra 2012, je bila hospitalizirana na kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo ljubljanskega kliničnega centra, nato je bila premeščena na klinični oddelek za nevrokirurgijo. Prepričana je, da so jo malomarno zdravili in da bi s pravilno in pravočasno diagnostiko lahko preprečili obsežno škodo.

S pomočjo odvetnice Nine Cek zahteva dobrih 800.000 evrov odškodnine, kar poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo vključuje mesečno rento od UKC Ljubljana in zavarovalnice, pri kateri ima UKC zavarovano odgovornost. Trdi namreč, da bolnišnično osebje ljubljanskega kliničnega centra rane na hrbtu, ki je nastala zaradi preležanine, ni ustrezno zdravilo, kar je povzročilo vnetje hrbtenjače, kar pa so ugotovili šele z zapoznelo magnetno resonanco, zaradi česar ima trajne in nepopravljive posledice – paraplegijo in slabšo gibljivost desne roke.

Ko se je zbudila, je bilo z njeno glavo vse v redu, s preostalim telesom pa ne. FOTO: Igor Zaplatil

Terja odgovornost

A je najprej novogoriško okrožno, nato pa še koprsko višje sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da je šlo za zaplet pri zdravljenju, in ne medicinsko napako. Res je, da bi morali magnetno resonanco (MR) opraviti že sredi oktobra, pa so jo šele konec novembra, kar je bila napaka, vendar je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Mariboru menila, da opustitev pravočasne diagnostike ni vplivala na nastanek škode, saj je ta nastala že prej, verjetno v začetku septembra.

Odvetnica Cekova je takšno odločitev izpodbijala na vrhovnem sodišču in to ji je ugodilo glede imenovanja novega sodnega izvedenca in pomanjkljive obrazložitve sodbe. Pritrdilo ji je, da so se izvedenci strinjali, da bi bilo treba preiskavo MR opraviti takoj, ko je bil podan prvi sum na okvaro hrbtenjače, in da ni mogoče zanemariti, da je bolnišnica takoj po ustrezno opravljeni diagnostiki predpisala terapijo, ki je učinkovala, vendar ni več mogla preprečiti trajnih poškodb.

V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da je tožnici uspelo z vsebinskimi trditvami zasejati razumen dvom o pravilnosti dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, predvsem glede: opustitve uporabe antibiotika v obdobju pred nastankom paraplegije, vprašanja ireverzibilnosti paraplegije v trenutku, ko se je pojavil prvi sum na okvaro hrbtenjače, ter vprašanja, kaj pomeni nesporna okoliščina, da je bila preiskava MR opravljena prepozno.

»Z vidika naše stranke predstavlja sklep pomemben preobrat po več kot sedmih letih zahtevnega pravdanja. Gre za mlado oškodovanko, katere sedanjost in prihodnost sta zaznamovani s hudo invalidnostjo. Na žalost kljub dejstvu, da gre v primerih medicinskih napak za zadeve, ki naj bi se po zakonodaji s področja pacientovih pravic reševale prednostno, sodni spor traja nerazumno dolgo in je pričakovati, da bo do njegovega zaključka preteklo še kar nekaj časa. Tako bomo primorani uporabiti pospešitvena sredstva,« je odločitev komentirala odvetnica Cekova, ki je z odločitvijo vrhovnega sodišča sicer izjemno zadovoljna.