Po ženini smrti še dom v ognju
Pred hišo v Grmičevi ulici v Kranju v teh dneh ne utripajo praznične lučke, v sredo se je od njenih zidov odbijal sij rdečih luči gasilskih vozil. In iz notranjosti se ne vije vonj pečenih piškotov ali potice, ampak že pred vhodnimi vrati v nosnice ostro zareže smrad postanih saj in pogašenega ognja. Od zunaj o ognjenem peklu, ki se je malce po trinajsti uri razvnel v kletnih prostorih, sicer skoraj ni sledi. Nad zamreženim kletnim oknom, v katerega je lastnik Milan Golja za svoje štiri mačke izrezal vhodno odprtinico, se vidi zgolj rahla sajasta sled, pred hišo pa manjši kup ožganih desk, nekaj deloma stopljenih predmetov iz plastike in posodja.
Nič, kar bi kazalo na pogorišče v kleti in prvem nadstropju. »Ostali sta mi le še dve mucki, drugi dve sta se zadušili,« je dejal 70-letni upokojenec, ki je pred le nekaj meseci pokopal ženo Ano in je bil zanj decembrski požar le še zadnji v vrsti udarcev, s katerimi mu življenje ne prizanaša.
Dima ni mogel zavohati, ker ne vonja
»Ničesar se ne dotikajte, boste v hipu črni,« opozori Milan. Moral je namreč zgolj prijeti za kljuko vhodnih vrat in že je bila njegova dlan debelo prekrita s črnino. Oči so potrebovale nekaj trenutkov, da so se navadile na temačno notranjost. Po požaru so namreč morali odklopiti elektriko in vodo, čeprav bi bila hiša »zaradi previsoke koncentracije plinov in samih poškodb« tudi brez tega še nekaj časa neprimerna za bivanje. Vse namreč prekriva debela plast saj, zidovi so sivi, ob vsakem vdihu nekoliko stisne v pljučih, zaradi težkega, zadušljivega vonja bi človek najraje vdihoval skozi usta. »Res? Sam ničesar ne vonjam,« pravi Milan, ki je imel v tej nesreči nekaj sreče, da je sploh zaznal, da je nekaj narobe. Prav na današnji dan pred štirimi leti je zaradi strdka v možganih namreč ostal brez vonja. »Menda sem imel srečo, da sem sploh preživel. Vem le, da sem bil tedaj v trgovini, nato sta se mi pred očmi naredili dve veliki črni piki in sem padel vznak. Naslednje, česar se zavedam, je, da sem se zbudil v bolnišnici v Ljubljani, kjer so mi zdravniki dejali, da sem imel velikansko srečo, da so mi ljudje v hipu priskočili na pomoč. Sicer bi bilo prepozno.«
Stene krasijo njegovi gobelini in tudi v sredo je sedel za leseno mizo v dnevnem prostoru in pridno vtikal nit v luknjice. »V tistem sem zaslišal, da je v radiatorju nekaj zaropotalo. Ni mi bilo jasno, čemu tak nezdrav zvok.« V kleti je sklenil preveriti, ali je morda kaj narobe s pečjo na olje. V trenutku, ko je odprl vrata, je vanj butnil gost, črn, vroč dim. Zavohal seveda ni ničesar. »Spodaj pa je vse gorelo.« Od njegove delavnice ni ostalo nič. »K sreči sem pred štirimi, morda petimi leti, ko sem dal vgraditi novo peč na olje, po nareku inšpektorja cisterno za olje zazidal. Sicer bi, ko bi ogenj prišel do nje, šlo vse. Od hiše in mene ne bi ostalo nič.«
Januarja na operacijo
Gasilci so bili s tremi vozili v Grmičevi ulici v nekaj minutah po klicu. »Tu so bili do večera. Vmes je strop kleti, ki je bil povsem razžarjen, spet začel tleti. Rešili pa so eno izmed mojih mačk. Polili so jo z vodo, ji dali kisik, nato pa je bila še vso noč na kisiku v veterinarski ambulanti.« A se je Milanu zdaj od srca odvalil vsaj manjši kamen, saj je mačka spet doma. »A joka, ker ne more v hišo. Te mačke sem imel dobrih deset let in so vajene biti notri.« Kaj notri, crkljale so se pri njem v naročju, se mu zavlekle v posteljo, »zdaj pa sta mi ostali le še dve«.
Tik pred novim letom bi Milan skoraj ostal brez strehe nad glavo. Ponj je včeraj prišla celo patronažna sestra, da bi ga odpeljala v zavetišče za brezdomce. »Nikakor! To ne pride v poštev!« so se uprli njegovi sosedje, Medvedovi, ki so ga takoj po požaru sprejeli k sebi. In bo pri njih ostal, dokler se ne bo mogel vrniti domov. »Sprva se je sicer malce upiral, češ da ne želi biti v breme. A nikakor ni v breme! Ali ni nekaj najbolj normalnega, sosedskega, da človeku v nesreči ponudiš pomoč?« se je odzvala Nuša Medved in dodala, da mu je njena nečakinja odstopila svoje stanovanjce v družinski hiši, da ima Milan nekaj zasebnosti in celo svoj vhod.
Hišo ima na srečo zavarovano.
Novo leto naj bi pomenilo nov začetek, in Milan si ga zagotovo zasluži. »Vso smolo je že pokuril,« pravi Medvedova, ki v hiši poleg Milanove živi 15 let ter dobro ve, da mu v življenju ni bilo mehko postlano. Strdek v možganih, po katerem se je nekaj časa postavljal na noge, je bilo le eno izmed njegovih težkih obdobij. »Ravno sem bil dovolj dober, da bi spet lahko začel hoditi v hribe, ko mi je zbolela žena.« Tri leta jo je negoval in opazoval, kako iz Ane, s katero je bil poročen skoraj 30 let, počasi polzi življenje. »Imela je demenco, parkinsonovo bolezen, na koncu še pljučnico.« Slabega pol leta po njeni smrti mu je zdaj pogorel del hiše. Januarja ga čaka operacija sive mrene. »Ni bolezni, ki je še ne bi imel. Pri treh letih sem zaradi padca z višine na glavo za en mesec pristal v bolnišnici. Čez nekaj let sem imel pljučnico. Na začetku dvajsetih tuberkulozo in vodo v pljučih. Na levi nogi sem imel operacijo,« našteva Milan. Ja, smole je imel že več kot pošten delež, da mora priti tudi nekaj ščepov sreče.
