Dejan pojedel sendvič in kmalu zatem umrl: »Tisti dan, ko se je vse začelo, je izbljuval vse, kar je zaužil«
Na tukajšnjem sodišču se je z zaslišanjem dveh prič, svojcev pokojnega Dejana Mrkonjića, ki je pred 14 leti umrl v celjski bolnišnici po laporoskopski operaciji črevesja, nadaljevalo sojenje trem celjskim kirurgom, ki jih je na zatožno klop posadilo tožilstvo. Kot jim v obtožbi očita tožilka Nadja Sovinc, so pri zdravljenju Mrkonjića opustili dolžno ravnanje in ravnali v nasprotju s pravili zdravniške znanosti.
Takrat 35-letni pacient je marca 2010, tri dni po laporoskopski operaciji črevesja, umrl. Vzrok smrti naj bi bil septični šok, ker je po operaciji prišlo do okužbe s smrtonosno bakterijo klostridijo, ki je ena najtrdovratnejših bolnišničnih bakterij. To je na sodišču potrdil tudi izvedenec za splošno in abdominalno kirurgijo kirurg Aleš Tomažič.
Mrkonjića je operiral Branko Breznikar, ki je tudi priznal, da je med operacijo pacientu s škarjami predrl tanko črevo, a je rano nemudoma saniral in jo zašil. Po posegu pa mu ni dal antibiotika, niti ga ni namestil na intenzivno nego, pač pa ga je namestil na običajni oddelek. Prav tako po posegu ni odvzel vzorcev tkiva za mikrobiološko analizo, preiskav pa ni odredil niti kirurg Zlatan Tkalec, ko je pacient naslednji dan tožil o slabem počutju. Predpisal mu je analgetike, ni pa posumil, da bi lahko šlo za vnetni proces, pregleda pri urologu, ker je imel pacient močno otečena moda, pa ni odredila niti takratna sobna zdravnica Jana Pečovnik, pač pa mu je predpisala dodatna protibolečinska zdravila.
Izvedenec Tomažič je že na eni prejšnjih obravnav povedal, da ne bo nikoli znano, ali se je pacient s smrtonosno bakterijo okužil pred zaužitjem sendviča ali prav z zaužitjem tega. »Smrti je botrovala okužba z več bakterijami, vodilna pa je bila klostridija,« je dejal.
Bolečine v trebuhu
Da se je vse začelo z nesrečnim sendvičem, je na sodišču povedala tudi partnerica pokojnega Petra Tivadar. Že v preiskavi in včeraj, 14 let po dogodku, se je spominjala, da jo je Dejan 6. marca 2010 poklical in povedal, da je šel v službo in pojedel sendvič, po zaužitju pa ga je začel močno boleti trebuh.
»Ker bolečine niso ponehale, sem mu svetovala, naj gre k dežurnemu v velenjski zdravstveni dom (ZD). To je tudi storil in tam dobil neke tablete. A nekaj ur pozneje so bolečine postale vse hujše, zato sta ga sestra in oče še enkrat pospremila v ZD, od tam pa so ga napotili na celjsko urgenco, kamor sta ga tudi odpeljala. Tam je bil tudi operiran, drugi dan zjutraj pa me je poklical in rekel, da se nekaj čudnega dogaja z njegovimi modi, da so zelo otečena. Grozno se je počutil, ker celo noč ni spal,« je povedala partnerica in mama takrat njunega komaj dvomesečnega dojenčka in štiriletnega sina.
Opazila, da ima povsem rumene oči
Dejana je pozneje tudi sama obiskala in videla, da je zelo slab, tudi sama je opazila, da ima povsem rumene oči. Na dan, ko je umrl, sta se z njegovo sestro znova odpravili v bolnišnico in tam govorili tudi z dr. Breznikarjem, ki jima je rekel, da je z Dejanom zelo slabo. Okoli 18. ure so jima zdravstveni delavci rekli, da se poslavlja. »Takrat je bil priklopljen na vse možne aparature,« je povedala.
Takrat je bil priklopljen na vse možne aparature.
Pa tudi, da je bil njen Dejan povsem zdrav človek, ki nikoli ni jamral, pri svojem osebnem zdravniku pa je bil le dvakrat v življenju, pa še to zaradi potrdila, ki ga je v enem primeru potreboval za službo, v drugem pa za kredit. Zato je bila začudena, ko je takratna strokovna direktorica celjske bolnišnice za medije izjavila, da je že dve leti bolehal in je bil kronični bolnik.
»To nikakor ne drži,« je dejala. Enako je že v preiskavi povedal oče pokojnega Ivo Mrkonjić in tudi zdaj na sodišču ponovil, da je njegov sin živel zelo zdravo, saj se je ukvarjal z nogometom. »Tisti dan, ko se je vse začelo, je ves čas bruhal in izbljuval vse, kar je zaužil. Tudi pil ni. Zdravnik (šlo naj bi za Breznikarja, op. p.) pa se je do mene in hčerke obnašal zelo arogantno,« je povedal. In dodal, da jima je, ko mu je hčerka, po poklicu patronažna sestra, nekaj predlagala, zabrusil, češ da niso »v avtomehanični delavnici, da bi kar vsak vsepovprek popravljal šraufe«.
To pa je sestro pokojnega, ki je žal tudi sama že pokojna in sodnega procesa, kjer bi morda dobila zadoščenje za smrt brata, ni dočakala, zelo prizadelo. Napisala je pismo, v njem opisala dogajanje in ga poslala zdravniški zbornici in takratnemu ministru za zdravje. V preiskavi pa je dejala še, da so v celjski bolnišnici dopustili, da je sepsa v 45 urah naredila svoje in da je bakterija njenega brata dobesedno pojedla. Sojenje se bo nadaljevalo z zaslišanjem še drugih prič, večinoma zdravstvenih delavcev, svoje izvedensko mnenje pa bo predstavil tudi infektolog Janez Tomažič.
