Polbrat umorjenega ribiča v grozi pred morilci kupil pitbula

IZOLA – Pred dnevi je tiskovno konferenco sklical 37-letni Ševko Kalačević, po mami polbrat umorjenega izolskega ribiča, 46-letnega Nedžada Nurkase - Nečka.

Nurkaso so umorili na grozljiv način, bil je pretepen, dobil je top udarec v glavo in številne vbode v predel vratu in obraza. Skupaj naj bi imel 11 vbodnih ran, neuradno povzročenih z nožem med 27. decembrom zvečer in jutrom 28. decembra lani, a primer iz Tartinijeve ulice še ni rešen. Kalačević je pred vrati stanovanja, kjer je bil umorjen njegov polbrat, sklical novinarje, ker on in njegova družina z dvema mladoletnima otrokoma po lastnih besedah preživljajo pekel.

Za Slovenske novice je povedal, da je trikratna žrtev umora brata, ki sta bila drug drugemu edina družina, starši so jima umrli: »Izgubil sem človeka, ki mi je pomenil vse na svetu, bil je moja luč. Na krut način, ki si ga brat ni zaslužil. Drugič, ko sem dobival grožnje. Otrok ne peljem v šolo kot drugi starši, oziram se za seboj, moja partnerica si zaradi tega ne upa sama v trgovino po hrano. To, kar preživljamo, ni nikakršno življenje.«

Povedal je, da imajo vsak večer pred spanjem posebne varnostne procedure, ko vhodna vrata zabarikadirajo s hladilnikom, omarami, lesenimi deskami, kljuko zvežejo z žicami in podobno. »Nedavno smo kupili psa pasme pitbul. Pa kljub vsemu od groze in strahu s partnerico komajda funkcionirava, slabo spiva,« pojasnjuje, medtem ko ga premagujejo solze.

Da pa to še ni vse, pojasnjuje Kalačević, ga kriminalisti sumijo, da je on umoril brata iz koristoljubja, a prostosti mu niso odvzeli: »Bil sem na detektorju, naredili so hišno preiskavo, preiskali avto, odvzeli vsa moja oblačila. Našli niso nič, alibi in priče imam. Privolil sem celo v odvzem biološkega materiala svojih dveh otrok.« Pojasni, da sumijo, da so njegovi otroci v resnici polbratovi, ne pa njegovi: »To pa bi bil lahko tudi motiv – bizarno, ali ne?« Premagajo ga solze, med jokom pove, da bi zanj dal življenje, nikoli pa ga ne bi vzel, nikomur.
 

Prvič je umor spodletel

Kalačević se je ozrl tudi na leto 2003, ko je njegov polbrat zgolj po čudežu preživel streljanje iz pištole iz neposredne bližine. Po Nečkovi izpovedi si je od nekdanjega sozapornika (s katerim sta se spoznala v zaporu v Italiji, kjer sta sedela zaradi tihotapljenja prebežnikov) po prestani kazni sposodil pet tisoč mark. Ker ga je sozapornik večkrat spominjal na dolg, je Nurkasa prinesel 70 gramov kokaina: ker naj sam ne bi vedel, kako ga preprodati, je prosil sozapornika, da mamilo proda in zadrži nekaj za dolg, preostanek izkupička pa naj mu izroči, saj je bil dolžan dobavitelju.

Usodnega dne, 26. decembra 2003, je strelec prišel zjutraj na Nečkov dom in rekel, naj prisede v avto, da se odpeljeta po denar. Zavila sta k lovski koči na Belo, kjer mu je morilec rekel, da je denar skrit pod snegom na tretji stopnici stopnišča, ki vodi proti vhodu v kočo.

Nurkasa je iz avta vzel strgalo in z njim začel s stopnice odmikati sneg, sozapornik pa je bil meter ali dva za njim, ko je počilo: »Krogla me je zadela v hrbet. Vrgel sem se na tla in se delal, kot da sem mrtev. Ležal sem le kake štiri sekunde, zatem sem se ustrašil, da me bo še enkrat ustrelil v glavo in pokončal. Hitro sem vstal in stekel proti gozdu. Napadalca sem presenetil. Še enkrat je ustrelil za mano, vendar je zgrešil. Med begom sem slišal le, da glasno preklinja,« je pozneje na sojenju povedal Nurkasa, ki se je po streljanju zatekel v eno od domačij na Beli.

Od tam so poklicali policiste in reševalce, ob slednjih pa ga je pri življenju ohranila tudi izjemno hitra operacija v šempetrski bolnišnici. Nurkasa se je iz Ajdovščine preselil v Izolo kakšno leto potem, ko je komaj preživel poskus umora. Strelec je bil obsojen na 13 let in pol zaporne kazni, ki jo je prestal in je na prostosti.
 

Kdo bi ga hotel ubiti?

Na večer najdbe trupla, ko smo preiskovali ozadje umora Nečka – ta se je preživljal z lovljenjem in prodajo skuš, orad, brancinov in lignjev obalnim restavracijam – v Izoli nismo našli sogovornika, ki bi o umorjenem rekel žal besedo. Nasprotno, vsi so ga imeli radi. Lastnica stanovanja in njeni starši so povedali, da je bil podnajemnik za zgled, pošten, prijazen, netežaven. V izolskem lokalu (kjer je vsak dan spil kavico) so dejali, da je bil zelo priljubljen gost in da jih je njegova smrt izjemno pretresla – enako kot tamkajšnje ribiče.

Sosedje z njim niso imeli veliko stika, vedo pa, da je bil izjemno priden možakar, ki je želel pomagati vsakomur. »Brata policisti pred smrtjo niso obvestili, da je oseba, ki ga je poskusila umoriti, na prostosti. Morda bi bil še živ? Da je že iz zapora obsojeni napovedoval maščevanje polbratu, da ga bo pospravil, so po mojih informacijah priče že izpovedale policiji.

Čudim se, da niso zaslišali vseh sosedov, ki bi lahko pomagali z informacijami, niso preiskali sleherne sledi. Spravili so se name in nerazumno trošijo davkoplačevalski denar,« pravi užaloščeni Kalačević.
Anita Leskovec, tiskovna predstavnica koprske policijske uprave, je povedala, da izjave družinskih članov ne morejo komentirati. »Preiskava umora je v predkazenskem postopku.«


Kalačeviću na vprašanje, ali sam sumi, kdo je umoril brata, odgovarja. » V srcu vem. Predvsem pa želim opozoriti javnost, da je morilec oziroma so morilci še vedno na prostosti. Nisem v nevarnosti samo jaz z družino, ampak celotna javnost. Tako zelo grozovit je bil umor mojega brata, da se imamo česa bati.«