Posiljena, davljena, živa zažgana, pri zločinu soudeležen oče – a kdo je?
Usoda pogrešanih oseb je neznanka, ki bremeni njihove bližnje in druge, ki so jih poznali; tudi po desetletjih spomin nanje ne zbledi. Takih primerov je kar nekaj tudi pri nas, saj najstarejši primer pogrešane osebe na straneh slovenske policije sega v leto 1969. Na drugi strani pa se preiskovalci pri nas in tujini soočajo s trupli, ki jim tudi po desetletjih ne najdejo izvora. Zanje izdajo črna obvestila, s katerimi med policijami iščejo podatke. Včeraj pa je Interpol zagnal veliko akcijo #IdentifyMe (Identificiraj me), v katerih poskušajo prepoznati 22 mrtvih žensk, ki bi lahko prišle tudi iz vzhodne Evrope, torej tudi iz Slovenije.
Posiljena, zadavljena, živa zažgana
»Bile so ustreljene, zadavljene ali zabodene – toda do danes policija ne pozna niti imen žrtev,« so zapisali pri nemškem zveznem uradu. Toda s sodobno tehnologijo so te žrtve, ki so jih našli v neprepoznavnih stanjih (za kar so pogosto skrbeli storilci, ki so pri eni izmed žrtev odstranili tudi prstne blazinice), vendarle dobile več obrisov. Njihove obraze so poustvarili z računalniki, sledi in dokazi so po vnovičnih preiskavah dali dodatne podatke, preiskovalci so izvedeli marsikaj novega – a ne še dovolj.
5 tisoč evrov je največja nagrada, ki jo ponujajo.
Ker pa v dobi interneta informacije pridejo v dobesedno vsako vas, so se nemška, nizozemska ter belgijska policija odločile za orkestriran poskus, da javno obudijo 22 primerov, ki jim je bilo skupno to, da so bile žrtve ženske. Njihove podobe bi nemara znale v kom vzbuditi spomin na koga pogrešanega – da pa bi ta spomin spodbudili, so za vsako izmed iskanih oseb v Nemčiji tamkajšnja pristojna državna odvetništva razpisala nagrade do pet tisoč evrov za podatke, ki bi privedli do prepoznave žrtev. Nekateri nagradijo dodatno še za informacije o storilcu.
»Junija 1997 so našli golo žensko truplo v gozdu. Žrtev je bila posiljena, zadavljena, na koncu pa polita z bencinom in zažgana,« podatke o eni najdbi niza državno odvetništvo v kraju Hagen v Porurju. Smrt je bila brutalna in bizarna: »Ugotovljeno je bilo, da je žrtev še živela, ko je bila zažgana. Najverjetneje je bil storilec oče, ali pa je bil vsaj udeležen v dejanju.« Toda tudi njegova identiteta je skrivnost. V drugem primeru v mestu Bremen so jadralci leta 2002 v vodi našli preprogo, v njej pa v plastiki zavito žensko truplo, ki je bilo okoli štiri tedne v vodi. Sedaj s poustvarjenim obrazom iščejo njiju ter še 20 drugih žensk, najdenih v Nemčiji, na Nizozemskem ter v Belgiji.
Iz teh treh držav pa prihajajo tudi znane ženske, ki so podprle Interpolovo pobudo k prepoznavi žrtev; med njimi sta nizozemska igralka Carice van Houten (iz Igre prestolov) ter nemška boksarska svetovna prvakinja Regina Halmich in številne druge tamkajšnje znane osebnosti, ki so že včeraj podprle kampanjo. Nemara bodo tetovaža, kos oblačila ali približek obraza komu daleč od severnih dežel vendarle vzbudile asociacijo na davno pogrešano, a nikoli pozabljeno osebo.
