ŽALOSTNO SLOVO
Poslovil se je zadnji mlinar na Muri
Vladimir Babič je že pri štirinajstih letih prevzel znameniti mlin v Veržeju. Njegova hčerka Karmen zagotavlja, da se bo kolo vrtelo naprej.
Odpri galerijo
Mlin je prevzel leta 1947. FOTO: Oste Bakal
V teh mrzlih dneh je onemela tudi reka Mura. Tiho, kot je živel, se je v svojem 88. letu poslovil Vladimir Babič, zadnji mlinar na tej reki. Tudi on je žrtev koronavirusa. Le redki Slovenci in Slovenke, ki so se potepali po severovzhodu države, se niso ustavili pri znamenitem veržejskem mlinu. Stalni gostje so bili tudi aktivisti, ki želijo preprečiti gradnjo elektrarn na Muri, saj je imel to Babič raje kot samega sebe, kot je večkrat poudarjal.
Mlinarska tradicija družine Babič sicer sega v leto 1912, ko je v celoti plavajoči mlin v Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem ga je požar popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje in v enem letu na istem mestu postavili novega, vendar so mlinarsko hišico postavili na kopno, na čolnih (kumpih) pa se je vrtelo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile je služila jeklena vrv. Tudi temu mlinu usoda ni bila naklonjena, saj je visoka voda odnesla čolne in mlinsko kolo. Družina Babič je bila leta 1947 ponovno primorana zgraditi novega. Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodna kolesa pa je v sušnih mesecih pomagal poganjati tudi elektromotor. Istega leta je upravljanje mlina prevzel takrat komaj 14-letni Vladimir, vsi so ga klicali Mirč, ker so morali v povojnih razmerah starši v zapor. Mirč je pogosto povedal, da je mlin pravzaprav njegov dom. »Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. In smo vsi zadovoljni.«
Leta 1990 je mlin doletela nova nesreča, narasla Mura je ponoči odtrgala vodno kolo in ga odnesla. Začela se je gradnja že četrtega Babičevega mlina. Po le treh mesecih se je kolo ponovno začelo vrteti. In se bo še naprej, na žalost brez Mirča, ki je dejavnost sicer pred leti prenesel na najmlajšo izmed treh hčera, Karmen Babič. Ta nam je tudi včeraj povedala, da se bo »mlinsko kolo Babičevega mlina absolutno vrtelo naprej. Potrebna bo manjša sanacija kolesa, kar bomo opravili. To je spomenik slovenske dediščine, ki je neprecenljive vrednosti, saj je še edini tovrstni plavajoči mlin na Muri.«
Kolo se bo še vrtelo. FOTO: Osebni arhiv
Spomenik kulturne dediščineDružina Babičevih že več desetletij živi in diha z reko Muro, na kateri je bilo že konec 18. stoletja 69 plavajočih mlinov, leta 1925 naj bi jih bilo 93. Babičev mlin je danes, poleg poškodovanega v Ižakovcih, še edini panonski plavajoči mlin na reki Muri in je enkraten tehnični spomenik kulturne, zgodovinske in etnografske dediščine.
Mlinarska tradicija družine Babič sicer sega v leto 1912, ko je v celoti plavajoči mlin v Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem ga je požar popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje in v enem letu na istem mestu postavili novega, vendar so mlinarsko hišico postavili na kopno, na čolnih (kumpih) pa se je vrtelo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile je služila jeklena vrv. Tudi temu mlinu usoda ni bila naklonjena, saj je visoka voda odnesla čolne in mlinsko kolo. Družina Babič je bila leta 1947 ponovno primorana zgraditi novega. Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodna kolesa pa je v sušnih mesecih pomagal poganjati tudi elektromotor. Istega leta je upravljanje mlina prevzel takrat komaj 14-letni Vladimir, vsi so ga klicali Mirč, ker so morali v povojnih razmerah starši v zapor. Mirč je pogosto povedal, da je mlin pravzaprav njegov dom. »Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. In smo vsi zadovoljni.«
V družbi čolnarjev. FOTO: Denis Cizar
Požigalec mlinovBabičev mlin ni bil edini, ki je pogorel v tridesetih letih prejšnjega stoletja. »Bil je neki mlinar, pijanček, in ko ni imel dela, je tistim, ki so ga imeli, požgal mlin. Po njegovi smrti mlini na Muri niso več goreli,« se je spominjal Vladimir Babič.
Leta 1990 je mlin doletela nova nesreča, narasla Mura je ponoči odtrgala vodno kolo in ga odnesla. Začela se je gradnja že četrtega Babičevega mlina. Po le treh mesecih se je kolo ponovno začelo vrteti. In se bo še naprej, na žalost brez Mirča, ki je dejavnost sicer pred leti prenesel na najmlajšo izmed treh hčera, Karmen Babič. Ta nam je tudi včeraj povedala, da se bo »mlinsko kolo Babičevega mlina absolutno vrtelo naprej. Potrebna bo manjša sanacija kolesa, kar bomo opravili. To je spomenik slovenske dediščine, ki je neprecenljive vrednosti, saj je še edini tovrstni plavajoči mlin na Muri.«
