Preminila je prevajalka in gledališka ustvarjalka Alenka Bole Vrabec
V njenem obsežnem prevajalskem opusu so zlasti pomembni prevodi iz španske in južnoameriške književnosti, uveljavila pa se je tudi kot igralka, režiserka in organizatorka kulturnega življenja.
Odpri galerijo
Umrla je Alenka Bole Vrabec. FOTO: Roman Šipić, Delo
V 84. letu starosti je preminila prevajalka in gledališka ustvarjalka Alenka Bole Vrabec, so sporočili iz Združenja dramskih umetnikov Slovenije. V njenem obsežnem prevajalskem opusu so zlasti pomembni prevodi iz španske in južnoameriške književnosti, uveljavila pa se je tudi kot igralka, režiserka in organizatorka kulturnega življenja.
Alenka Bole Vrabec se je rodila v Kranju, kjer je končala gimnazijo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala primerjalno književnost, dramsko igro pa na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Za vlogo Klitamnestre v Muhah Jean-Paula Sartra je prejela akademijsko Prešernovo nagrado.
Med letoma 1961 in 1963 je bila članica Mladinskega gledališča v Ljubljani. Leto dni je bila zaposlena kot dramaturginja v uredništvu radijskih iger Radia Ljubljana. Od 1976 je delala kot strokovna sodelavka za gledališko dejavnost v Zvezi kulturnih organizacij (ZKO). Nekaj let je bila direktorica in umetniška vodja Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, od 1999 do upokojitve 2005 pa direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Linhartova dvorana Radovljica.
V njenem obsežnem prevajalskem opusu so pomembni zlasti prevodi iz španske in južnoameriške književnosti. Med njimi velja omeniti prevoda romanov Gabriela Garcie Marqueza Sto let samote in Patriarhova jesen, roman Juana Goytisola Praznovanje drugih ter Gvatemalske legende in roman Koruzarji Miguela Angela Asturiasa. Za te prevode je značilna zvestoba hispanistični jezikovnokulturni tradiciji, kot jo upovedujejo prevajani avtorji, in hkrati njihovemu zapisu. Prizadevala si je, da bi prevedena dela zaživela v žlahtni slovenski podobi in obenem ohranila svojo bit, piše na spletni Slovenski biografiji.
Tudi sicer je prevajala zlasti prozna dela. Najprej je iz nemščine prevedla mladinsko povest Karla Brucknerja Sadako hoče živeti in roman Džuničira Tanizakija Sestre Makiokove. Sledili so številni prevodi krajših literarnih besedil iz različnih jezikov za radijske linearne oddaje. Veliko je prevajala tudi za slovenska ljubiteljska in poklicna gledališča. Za prevajalsko delo je prejela Sovretovo nagrado za prevode iz južnoameriške književnosti (1980) ter Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za prevod romana Terra nostra Carlosa Fuentesa (1992). Leta 2017 je postala častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev. Za gledališko delo je med drugim prejela Severjevo nagrado in Linhartovo plaketo.
Alenka Bole Vrabec se je rodila v Kranju, kjer je končala gimnazijo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala primerjalno književnost, dramsko igro pa na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Za vlogo Klitamnestre v Muhah Jean-Paula Sartra je prejela akademijsko Prešernovo nagrado.
Med letoma 1961 in 1963 je bila članica Mladinskega gledališča v Ljubljani. Leto dni je bila zaposlena kot dramaturginja v uredništvu radijskih iger Radia Ljubljana. Od 1976 je delala kot strokovna sodelavka za gledališko dejavnost v Zvezi kulturnih organizacij (ZKO). Nekaj let je bila direktorica in umetniška vodja Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, od 1999 do upokojitve 2005 pa direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Linhartova dvorana Radovljica.
V njenem obsežnem prevajalskem opusu so pomembni zlasti prevodi iz španske in južnoameriške književnosti. Med njimi velja omeniti prevoda romanov Gabriela Garcie Marqueza Sto let samote in Patriarhova jesen, roman Juana Goytisola Praznovanje drugih ter Gvatemalske legende in roman Koruzarji Miguela Angela Asturiasa. Za te prevode je značilna zvestoba hispanistični jezikovnokulturni tradiciji, kot jo upovedujejo prevajani avtorji, in hkrati njihovemu zapisu. Prizadevala si je, da bi prevedena dela zaživela v žlahtni slovenski podobi in obenem ohranila svojo bit, piše na spletni Slovenski biografiji.
Tudi sicer je prevajala zlasti prozna dela. Najprej je iz nemščine prevedla mladinsko povest Karla Brucknerja Sadako hoče živeti in roman Džuničira Tanizakija Sestre Makiokove. Sledili so številni prevodi krajših literarnih besedil iz različnih jezikov za radijske linearne oddaje. Veliko je prevajala tudi za slovenska ljubiteljska in poklicna gledališča. Za prevajalsko delo je prejela Sovretovo nagrado za prevode iz južnoameriške književnosti (1980) ter Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za prevod romana Terra nostra Carlosa Fuentesa (1992). Leta 2017 je postala častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev. Za gledališko delo je med drugim prejela Severjevo nagrado in Linhartovo plaketo.
