CELOVŠKI ROP
Potlačena afera? Za resnico o celovškem ropu zahteval novo ime
Specialec ne sprašuje, dobi ukaz in gre na nalogo. Zmešnjave v policiji.
Odpri galerijo
LJUBLJANA – Od razvpitega ropa policijskih specialcev v Celovcu mineva že 25 let, toda spodletele akcije se v javnosti še vedno drži sum, da je šlo za potlačeno afero.
Ko je proti specialcem steklo sojenje, je na drugi obravnavi kot priča nastopil kriminalist Darin Hvalec ter postregel s
V nasprotju z Zajtlom je bil bolj zgovoren Vinko Beznik, saj je sodnemu senatu spregovoril o izginulih posnetkih telefonskih pogovorov specialne enote ter o množičnem obisku kriminalistov po ropu v Celovcu. Posledica tega brskanja v prostorih specialne policije je bila menda tudi izginula dokumentacija.
Na vprašanje, ali je res obvestil načelnika Demšarja o skupini specialcev, ki deluje na robu zakonov, je Beznik odgovoril: »Ne spominjam se, sicer pa tudi ne bi mogel reči kaj takega, saj ni bilo nobenih dokazov ali znamenj, ki bi kazali na to.« A takoj po obravnavi je načelnik Demšar odločno potrdil resničnost izjave Darina Hvalca o Beznikovem obvestilu dan po celovškem ropu! Zakaj niso nikoli razčistili z nasprotujočimi si Breznikovimi in Demšarjevimi izjavami? Menda je po pričanju obeh sicer stekla notranja preiskava, a rezultatov naj ne bi zahteval nihče.
Naslednjič je Hinko Zajtl sporočil, da je bil njegov molk na prejšnji obravnavi nesporazum, in dodal, da bo prihodnjič z veseljem pričal. Zajtl je, kot je znano, po ropu kot operativec sodeloval pri preiskavi, bil je tudi na prvem zaslišanju Matjaža Kereca v
Vendar se Zajtl na sojenju po letu in pol ni več spomnil, kdo je zares povedal imena domnevnih soudeležencev ropa – Beznik ali Kerec. Prav tako se ni spomnil, kdo je omenil vsoto, ki naj bi jo Kerec dobil za izvršeno dejanje. Zanimivi izpovedi pa je nekdanji preiskovalec dodal, da Kerec ničesar, kar je povedal, ni povedal prostovoljno.
Sicer pa je Zajtl le nekaj dni sodeloval v preiskovalni ekipi UNZ Ljubljana, kajti po nalogu direktorja kriminalistične službe ministrstva za notranje zadeve Mitje Klavore so ga zelo hitro odstavili iz skupine.
Na sojenju je bilo nekaj časa namenjenega tudi domnevnemu organizatorju ropa Matetu Stepiću – tudi njega je zasliševal Zajtl –, vendar naj ne bi sam odločil o njegovi izpustitvi. Sicer pa je okrog te nerodnosti ljubljanskih kriminalistov še veliko nejasnosti. Načelnik Jaka Demšar je na vprašanje odvetnika enega od obtožencev, ali je že kdaj prej slišal za Stepića, odgovoril, da ne, zanj ve od celovškega ropa dalje, Zajtl pa je povedal, da ga je policija že obravnavala.
Težko se je znajti v poplavi različnih izjav in pričevanj, kar je bila nedvomno zgovorna napoved, da bo zgodba o celovškem ropu še dolgo ponujala različne špekulacije.
Izjava Darka Zidanskega po odpravi pripora: »Z veseljem in z vso predanostjo sem opravljal svojo službo. Sicer pa v specialni enoti ni v navadi, da bi si med seboj kar koli pripovedovali ali spraševali. Za to so bili šefi. V SEP vedno kdo drug misli zate. Dobiš ukaz, greš in konec. Pomemben je cilj oziroma določena oseba, zakaj, to ni bila naša stvar. Verjel sem v sodstvo. Ko so me pripeljali pred preiskovalnega sodnika, ga sploh nisem poslušal. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da me bodo vtaknili v zapor. Zdaj vidim, da sem živel v globoki zmoti. Ko sem bil takoj po ropu v Celovcu na tekmovanju na Nizozemskem, sem že v sredo (rop je bil v noči na ponedeljek) izvedel, da so priprli nekaj mojih kolegov, vendar se zato nisem ničesar bal.« No, na notranjem ministrstvu so po ropu izjavili, da so skrbno pazili na blokado informacij v tujino, da se Zidanski ne bi izmaknil aretaciji. »In velika neresnica je, da sem jaz omenil Stepićevo ime; sploh ga ne poznam,« je dejal Zidanski.
Ko je proti specialcem steklo sojenje, je na drugi obravnavi kot priča nastopil kriminalist Darin Hvalec ter postregel s
pomembnim podatkom, da je dan po ropu v Celovcu poveljnik SEP Vinko Beznik obvestil Jako Demšarja, načelnika urada kriminalistične službe pri UNZ Ljubljana, da je v njegovi enoti skupina specialcev, ki deluje na robu zakonitega. Na naslednji obravnavi je presenetil takrat že nekdanji kriminalist Hinko Zajtl, ki je zavrnil pričanje in si prislužil 100.000 tedanjih tolarjev kazni.
V nasprotju z Zajtlom je bil bolj zgovoren Vinko Beznik, saj je sodnemu senatu spregovoril o izginulih posnetkih telefonskih pogovorov specialne enote ter o množičnem obisku kriminalistov po ropu v Celovcu. Posledica tega brskanja v prostorih specialne policije je bila menda tudi izginula dokumentacija.
Na vprašanje, ali je res obvestil načelnika Demšarja o skupini specialcev, ki deluje na robu zakonov, je Beznik odgovoril: »Ne spominjam se, sicer pa tudi ne bi mogel reči kaj takega, saj ni bilo nobenih dokazov ali znamenj, ki bi kazali na to.« A takoj po obravnavi je načelnik Demšar odločno potrdil resničnost izjave Darina Hvalca o Beznikovem obvestilu dan po celovškem ropu! Zakaj niso nikoli razčistili z nasprotujočimi si Breznikovimi in Demšarjevimi izjavami? Menda je po pričanju obeh sicer stekla notranja preiskava, a rezultatov naj ne bi zahteval nihče.
Stepićeva pisma
iz italijanskega zaporaJeseni 1997, ko je v Ljubljani še vedno potekalo sojenje, se je oglasil Mate Stepić, za katerim je bila razpisana mednarodna tiralica. Pisal je ljubljanskemu znancu. V Italiji naj bi prestajal daljšo zaporno kazen. Zato se je odločil, da pod določenimi pogoji spregovori o delikatni zadevi, o celovškem ropu.
Iskal je način, kako bi nekako sklenil pogodbo s slovensko državo (»kad kažem država, mislim na tajnu službu«). Stepić bi nekaj ponudil, seveda pa bi za to zahteval primerno povračilo. Iskal je zvezo, na koga in kako bi se lahko obrnil. Skratka, iskal je stik s tajno službo, kot je napisal, ker je bil pripravljen »u potpunosti razotkriti aferu specijalac«. Poleg tega bi policiji dal možnosti v lovu na druge kriminalce. Pisal je o ogromnih denarnih vsotah in dodal svoje zahteve v primeru, če bi se dogovorili; zase prostost po končani operaciji, zanj in za družino pa tudi novo identiteto, od denarja, ki bi se na račun njegovih informacij znašel v državni blagajni, pa naj bi dobil deset odstotkov. Dodal je še, da je že nekaj mesecev prej pisal na slovensko ambasado v Rimu, da je pripravljen razjasniti to, česar nihče ne more v zvezi s specialci. Na pismo s ponudbo in njegovimi pogoji za sodelovanje z ambasade odgovora ni prejel. V zvezi s tem je napisal, da slovenske države očitno ne zanima preveč, da bi odkrili resnico, da bi osvobodili svoje ljudi in dali v zapor tiste, ki so pravi in edini krivci. »Samo ja sam u stanju napraviti nešto i tako promjeniti trenutnu situaciju u kojoj se nalaze pripadnici specijalne jedinice MUP-a.« Ni znano, kakšen je bil rezultat tega dopisovanja.
Iskal je način, kako bi nekako sklenil pogodbo s slovensko državo (»kad kažem država, mislim na tajnu službu«). Stepić bi nekaj ponudil, seveda pa bi za to zahteval primerno povračilo. Iskal je zvezo, na koga in kako bi se lahko obrnil. Skratka, iskal je stik s tajno službo, kot je napisal, ker je bil pripravljen »u potpunosti razotkriti aferu specijalac«. Poleg tega bi policiji dal možnosti v lovu na druge kriminalce. Pisal je o ogromnih denarnih vsotah in dodal svoje zahteve v primeru, če bi se dogovorili; zase prostost po končani operaciji, zanj in za družino pa tudi novo identiteto, od denarja, ki bi se na račun njegovih informacij znašel v državni blagajni, pa naj bi dobil deset odstotkov. Dodal je še, da je že nekaj mesecev prej pisal na slovensko ambasado v Rimu, da je pripravljen razjasniti to, česar nihče ne more v zvezi s specialci. Na pismo s ponudbo in njegovimi pogoji za sodelovanje z ambasade odgovora ni prejel. V zvezi s tem je napisal, da slovenske države očitno ne zanima preveč, da bi odkrili resnico, da bi osvobodili svoje ljudi in dali v zapor tiste, ki so pravi in edini krivci. »Samo ja sam u stanju napraviti nešto i tako promjeniti trenutnu situaciju u kojoj se nalaze pripadnici specijalne jedinice MUP-a.« Ni znano, kakšen je bil rezultat tega dopisovanja.
Naslednjič je Hinko Zajtl sporočil, da je bil njegov molk na prejšnji obravnavi nesporazum, in dodal, da bo prihodnjič z veseljem pričal. Zajtl je, kot je znano, po ropu kot operativec sodeloval pri preiskavi, bil je tudi na prvem zaslišanju Matjaža Kereca v
Celovcu in napisal je kazenske ovadbe zoper specialce. Povedal je, da so Kereca v celovškem zaporu na pogovor s slovenskimi kriminalisti pripeljali v spodnjicah in bosega, v zelo slabem psihičnem stanju. En dan, preden je šel Zajtl v Celovec, je v pogovoru z Beznikom izvedel za Kerečeve prijatelje v specialni enoti in je tako pripravljen lahko pritisnil na zaslišanca.
Vendar se Zajtl na sojenju po letu in pol ni več spomnil, kdo je zares povedal imena domnevnih soudeležencev ropa – Beznik ali Kerec. Prav tako se ni spomnil, kdo je omenil vsoto, ki naj bi jo Kerec dobil za izvršeno dejanje. Zanimivi izpovedi pa je nekdanji preiskovalec dodal, da Kerec ničesar, kar je povedal, ni povedal prostovoljno.
V specialni enoti ni v navadi, da bi si med seboj kar koli pripovedovali ali spraševali. Zato so bili šefi. Vedno kdo drug misli zate. Dobiš ukaz, greš in konec.
Sicer pa je Zajtl le nekaj dni sodeloval v preiskovalni ekipi UNZ Ljubljana, kajti po nalogu direktorja kriminalistične službe ministrstva za notranje zadeve Mitje Klavore so ga zelo hitro odstavili iz skupine.
Na sojenju je bilo nekaj časa namenjenega tudi domnevnemu organizatorju ropa Matetu Stepiću – tudi njega je zasliševal Zajtl –, vendar naj ne bi sam odločil o njegovi izpustitvi. Sicer pa je okrog te nerodnosti ljubljanskih kriminalistov še veliko nejasnosti. Načelnik Jaka Demšar je na vprašanje odvetnika enega od obtožencev, ali je že kdaj prej slišal za Stepića, odgovoril, da ne, zanj ve od celovškega ropa dalje, Zajtl pa je povedal, da ga je policija že obravnavala.
Težko se je znajti v poplavi različnih izjav in pričevanj, kar je bila nedvomno zgovorna napoved, da bo zgodba o celovškem ropu še dolgo ponujala različne špekulacije.
Odprava pripora
Oktobra 1995 so Darku Zidanskemu in Domnu Vivodu odpravili pripor, kmalu tudi Zdenku Polšaku. Takrat je Vivod izjavil: »Tudi če bi bil udeleženec ropa, za kar pa ne obstaja niti utemeljen sum, se je to zgodilo pod okriljem MNZ in ponovitvene nevarnosti torej ni več. Sprašujem se, zakaj tožilka ni ostrejša pri svojem delu, če obstajajo dokazi. Zakaj na sodišču sprašujejole priče obrambe, in še to precej medlo. Nekaj očitno manjka. Če dokazi so, naj jih tožilstvo položi na mizo. Rad bi tudi vedel, kdo je v moji odsotnosti 'čistil' mojo zapečateno omaro. Uničevanje dokazov? Celoten špil vodi kriminalistična služba ...«
Izjava Darka Zidanskega po odpravi pripora: »Z veseljem in z vso predanostjo sem opravljal svojo službo. Sicer pa v specialni enoti ni v navadi, da bi si med seboj kar koli pripovedovali ali spraševali. Za to so bili šefi. V SEP vedno kdo drug misli zate. Dobiš ukaz, greš in konec. Pomemben je cilj oziroma določena oseba, zakaj, to ni bila naša stvar. Verjel sem v sodstvo. Ko so me pripeljali pred preiskovalnega sodnika, ga sploh nisem poslušal. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da me bodo vtaknili v zapor. Zdaj vidim, da sem živel v globoki zmoti. Ko sem bil takoj po ropu v Celovcu na tekmovanju na Nizozemskem, sem že v sredo (rop je bil v noči na ponedeljek) izvedel, da so priprli nekaj mojih kolegov, vendar se zato nisem ničesar bal.« No, na notranjem ministrstvu so po ropu izjavili, da so skrbno pazili na blokado informacij v tujino, da se Zidanski ne bi izmaknil aretaciji. »In velika neresnica je, da sem jaz omenil Stepićevo ime; sploh ga ne poznam,« je dejal Zidanski.
Zakaj niso nikoli razčistili z nasprotujočimi si Breznikovimi in Demšarjevimi izjavami? Menda je po pričanju obeh sicer stekla notranja preiskava, a rezultatov naj ne bi zahteval nihče.