Pred smrtjo za šankom spil sok

ŽIMARICE – »Na dvorišču je jokal kuža, ko so iz Sodražice drveli gasilci. Za njimi je od daleč odmevalo tuljenje siren reševalca iz Ribnice. Vozila, nekatera so tod s prižganimi lučmi ostala do večera, so se nenadoma zgrnila v bližino transformatorske postaje, od hiše oddaljene kakšnih dvesto metrov. Dolgo nisem vedel, da je tam nekdo umrl,« tako v živo se minulega petka popoldne, bilo je nekaj čez 14. uro, grozljive prometne nesreče tik pred naseljem Žimarice, na regionalni cesti Nova Vas–Žlebič, spominja Ivo, eden od vaščanov. Ugaslo življenje 52-letnega Simona Vesela iz naselja Mala Slevica, ki leži nedaleč od Velikih Lašč, ga je močno prizadelo. Poleg tega je bil prav isti transformator že pred leti prizorišče nesreče. »Pred desetimi leti je prav v to postajo z vozilom trčila voznica, a je k sreči ostala živa, pločevina pa se je zmečkala,« še doda.


Sodeč po vidnih sledeh na razmočeni travi, ki smo jih lahko opazovali dan po nesreči, naj bi ponesrečeni potem, ko je iz nepreglednega ovinka iz smeri Podklanec (prvega naselja v občini Sodražica pod Bloško planoto) pripeljal na ravni del regionalne ceste, petdeset metrov pred transformatorsko postajo (za njo sta tabla naselja Žimarice in tamkajšnji gasilski dom) zapeljal s ceste in s sprednjim delom tovornega vozila peugeot partner trčil naravnost v betonski objekt. Dobil je tako hude poškodbe, da je na kraju nesreče umrl, pomoč zdravnikov in izurjenih ribniških gasilcev za posredovanje v takih primerih je bila na žalost zaman.


Usodnega trenutka Simon na cesti ni bil sam. Za njim naj bi peljali trije avtomobili, a ne z večjo hitrostjo, kot je tam dovoljeno, in sicer 90 kilometrov na uro. Pred tablo naselja Žimarice naj bi ponesrečeni zmanjšal hitrost, a je vseeno zapustil cesto. Domnevno zato, ker naj bi ga obšla slabost, mobilnega telefona pri sebi ni imel, saj naj bi ga pustil doma, kjer je živel sam, brat in sestra z družinama pa nedaleč stran. Nadaljnjo preiskavo okoliščin hude prometne nesreče obravnava Policijska uprava Ljubljana.

Mojster z zlatimi rokami

Nesreča je ne le velika tragedija za Simonovo družino, ampak tudi za tamkajšnje domačine. Poznali so ga kot pridnega mojstra z zlatimi rokami, ki je znal na stroju za obdelavo kovin s filigransko natančnostjo, seveda v veliko zadovoljstvo naročnikov, narediti še tako zahtevni predmet za široko uporabo, največkrat v lesni galanteriji, obrti z večstoletno tradicijo pri sleherni hiši v krajih onstran Turjaka. Da je bil Simon, po poklicu kovinostrugar, cenjen in iskan ter da je držal besedo, se bodo za vselej spominjali tudi njegovi znanci. Ko so se potrti zaradi izgube soseda v vaški gostilni na Mali Slevici sredi dneva pomenkovali, smo lahko slišali, da mu je oče zgodaj umrl, še bolj ga je pretresla mamina smrt. »Včeraj dopoldne je za točilnim pultom spil sok in šel proti Cerknici. V domačo vas se bo vrnil v krsti. Kako kratka je pot med zemljo in onstranstvom,« so v žalosti nemo sklonili glave njegovi znanci.