Tragično: 23-letnik prepozno do specialista

Starši Ljubljančana, ki je pri 23 letih umrl zaradi sistemsko razširjenega melanoma, so 17 let po smrti sina edinca prišli do konca sodne poti. Odgovornost za sinovo smrt so terjali od njegove osebne zdravnice oziroma zdravstvene ustanove, v kateri je delala, a brez uspeha. Po slovenskih sodiščih so spor pred nekaj meseci izgubili še na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP).

Sinovi zdravnici sta neutolažljiva oče in mama očitala, da ni prepoznala očitnih znakov kožnega melanoma in ni izdala napotnice za takojšnjo kirurško odstranitev poškodovanega znamenja. Napotnico za dermatologa zaradi »sumljivega znamenja« na nartu, vendar brez oznake nujno, je izdala 19. aprila 2002, ko se je oglasil pri njej, da bi ji pokazal poškodovano znamenje.

Mati sicer zatrjuje, da ji ga je sin pokazal že na pregledu decembra 2001, a ga je odpravila z besedami, da to ni nič nenavadnega, enako naj bi storila januarja 2002, zdravnica pa zatrjuje, da je prišel mladenič k njej zaradi znamenja le enkrat – 19. aprila 2002. Ker bi na dermatološki polikliniki ljubljanskega kliničnega centra prišel na vrsto za pregled šele čez štiri mesece, se je oglasil v zasebni ambulanti, kjer so ga sprejeli v dobrem mesecu, 5. junija 2002. Dermatolog ga je še istega dne napotil na urgentno odstranitev znamenja. Čez osem dni je patohistološki izvid potrdil maligni melanom, mladenič pa je zaradi sistemsko razširjene bolezni umrl 16. aprila 2004.

Okrožno sodišče je oktobra 2013 zavrnilo tožbo staršev, s katero so od zdravstvenega doma Logatec in Zavarovalnice Triglav zahtevali po 20.000 evrov odškodnine, pri čemer je presojo oprlo na stališče, da bi mladenič najverjetneje umrl tudi, če bi bil kirurški poseg opravljen že 19. aprila 2002. Višje sodišče je sodbo okrožnega spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju, vrhovno sodišče pa je zadevo znova obrnilo na glavo, ko je ugodilo reviziji tožene zdravstvene ustanove in tožbo v celoti zavrnilo.

Ko ustavno sodišče ni sprejelo njihove pritožbe, sta oče in mama poskušala še s pritožbo na ESČP. To je primer sicer sprejelo v obravnavo, a je pritožbo pred nekaj meseci zavrnilo in odločilo, da njuna pritožba glede kršitve pravice do življenja ni utemeljena. Pritožbo zaradi predolgega trajanja postopka je zavrglo, ker nista uporabila nobenega od pravnih sredstev po zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.