Prepozno je dobil diagnozo in zdravljenje, zdaj mu pripada odškodnina
Ker so na ljubljanski infekcijski kliniki pred več kot dvema desetletjema z veliko zamudo ugotovili, da ima takrat še ne triletni fantič meningitis, zaradi česar so ga prepozno začeli zdraviti, ima zdaj odrasel mladenič trajne posledice. Sodišče je sklenilo, da mu pripada odškodnina. Njena višina ostaja tajna, saj so stranke po dolgih letih mučnega pravdanja sklenile sodno poravnavo.
Ko sta Marta in Karol Hernčič svojega dve leti in 10 mesecev starega sina leta 1999 pripeljala na infekcijsko kliniko po napotilu njegovega pediatra, si nista niti v najhujši mori predstavljala, da bo fantič domov odšel s hudimi posledicami.
Čeprav je dečkov pediater v napotilu glede na simptome zapisal, da ima morda meningitis, je tamkajšnja pediatrinja ob sprejemu menila, da gre za juvenilni artritis. Pravilno diagnozo, meningitis, so mu postavili šele po 12 dneh in ga šele takrat začeli ustrezno zdraviti, zaradi česar ima zdaj odrasel fant nepopravljivo poškodovane možgane in je obsojen na pomoč drugih.
V tretje so jim pritrdili
Čeprav so v ljubljanskem kliničnem centru in Zavarovalnici Generali, kjer ima bolnišnica zavarovano odgovornost, to ves čas zavračali, so starši vztrajali, da je bila pri zdravljenju njunega sina Gregorja storjena napaka. V njegovem imenu so zahtevali 150.000 evrov odškodnine, mesečni renti za zdravljenje in tujo pomoč ter za izgubljeni zaslužek 2181 evrov. Mati je zaradi sinove težke invalidnosti in za izgubljeni dohodek v času zdravljenja terjala 27.871 evrov, oče pa 17.639 evrov.
Čeprav ni mogoče z gotovostjo predvideti, kakšno bi bilo stanje ob pravočasni prepoznavi in zdravljenju, bi bila ob pravočasni (ponovni) uvedbi antibiotika cefotaksima (namesto penicilina) več kot 50-odstotna verjetnost ne le da bi preživel, temveč da ne bi ostal težko prizadet, je menila tudi tretja izvedenka.
Ljubljansko okrožno sodišče je njihov zahtevek zavrnilo dvakrat, češ da so bili vsi postopki zdravljenja opravljeni po profesionalnih standardih in s profesionalno skrbnostjo. Prvič so višji sodniki sodbo v celoti razveljavili, drugič pa so jo v delu, ki se nanaša na Gregorja, spremenili tako, da so po temelju ugodili njegovemu tožbenemu zahtevku, v delu, ki se nanaša na zahtevek staršev, pa so zavrnilno sodbo razveljavili.
Okrožno sodišče bi tako moralo ponoviti postopek glede vprašanja, ali Gregorjevim staršem sploh pripada odškodnina, ter določiti tudi višino odškodnine in rente Gregorju. Ker smo o primeru redno poročali, smo na ljubljanskem okrožnem sodišču preverili, v kateri fazi je postopek; odgovorili so nam, da je bil pred časom končan s sklenitvijo poravnave. »Več podatkov, za katere sprašujete, vam zato ne moremo posredovati.«
V pravdi sta ukrepanje zdravnikov na infekcijski kliniki med 1. in 14. decembrom 1999 analizirali dve izvedenki: specialistka pediatrije in infektologije ter izvedenka infektologije. A ker je okrožno sodišče sodbo oprlo le na mnenje prve izvedenke, ki je menila, da na kliniki niso storili nobene napake, ne da bi izvedlo celovito vsebinsko primerjavo z drugim mnenjem, je višje sodišče na pritožbeni obravnavi zaslišalo obe izvedenki. K sodelovanju je pritegnilo še izvedenko otroške nevrologije in pediatrije ter razsodilo, da ravnanje zaposlenih v bolnišnici ni bilo v skladu s pravili stroke.
Prvi dve izvedenki sta se strinjali, da zdravnikom v času do 6. decembra ni mogoče očitati napačnega ravnanja, njuni mnenji pa sta se razhajali glede dogajanja po 7. decembru.
Soglašali sta, da je bila glede na izvid CT glave in poslabšanje stanja po 7. decembru tretja lumbalna punkcija izvedena prepozno in je bilo ravnanje zdravnikov 11. decembra v nasprotju s pravili stroke, saj je dečkovo zdravstveno stanje narekovalo bodisi takojšnjo izvedbo lumbalne punkcije bodisi takojšen začetek zdravljenja z antibiotiki, ki pokrivajo najširši spekter možnih povzročiteljev gnojnega meningitisa. To so storili šele dva dni pozneje.
