Prvi dan mladoletniškega zapora so ga prebutali sojetniki
Pretepli so ga sotrpini, a odškodnine ne bo dobil.
Odpri galerijo
Tožnik je trdil, da je v pretepu, ki je po njegovem trajal 20 minut, prejel več močnih udarcev, bil je žrtev ščipanja, lasanja, pljuvanja in kletvic.
FOTO: Guliver/Getty Images
Ker so ga prvi dan prestajanja zaporne kazni mladoletniškega zapora pretepli štirje sotrpini, je od države zahteval 6000 evrov odškodnine, dobil pa ne bo ničesar. Sodišče je njegov zahtevek v celoti pravnomočno zavrnilo, saj je ugotovilo, da delavci zapora niso storili nič narobe.
Zdaj že odrasli moški je tožbo vložil januarja pred tremi leti in zatrjeval, da mu pripada odškodnina, ker so ga decembra 2015 prvi dan prestajanja kazni na zaprtem oddelku mladoletniškega zapora v Celju pretepli štirje sozaporniki. Država je po njegovem mnenju za to odgovorna, ker mu ni zagotovila varnega prestajanja kazni in ni zagotovila, da ga sojetniki ne bi napadli. Trdi, da se pravosodni policisti niso pravočasno odzvali na napad, da za zapahi niso bil izvedeni potrebni ukrepi varovanja in nadzora ter da ni bil ustrezno obravnavan ob prihodu v zapor, zaradi česar ni bil preprečen fizični napad nanj.
V pretepu, ki je po njegovem mnenju trajal 20 minut, je prejel več močnih udarcev, bil je žrtev ščipanja, lasanja, pljuvanja in kletvic. Soobsojenci so ga začeli klofutati, kot je povedal, v dnevni sobi, kjer ni kamer, in to takoj po odhodu pravosodnega policista, ki mu je pred tem izročil neke listine. Zbili so ga na tla, medtem je tolkel ob vrata hodnika, a preden so prišli pravosodni policisti, so ga brcali od 5 d0 10 minut, je pripovedoval.
Tožena država je po drugi strani zatrjevala, da je prispeval k dogodku, saj da se je najprej zapletel v verbalni konflikt s sotrpini, nato udaril soobsojenca in nato stekel pozvonit pravosodnim policistom. A so se ga soobsojenci lotili, preden je paznikom uspelo priteči, je dogodke opisovala država, medtem ko je tožnik trdil, da je bil žrtev napada brez povoda.
Pravosodni policisti so se po ugotovitvah sodišča, ki je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, nemudoma odzvali na dogajanje, kar pomeni, da napad ni trajal 20 minut niti ni verbalni konflikt pred tem trajal 10 oziroma 15 minut. Da se nekaj dogaja, so ugotovili po videonadzoru, prek katerega nenehno spremljajo dogajanje na hodniku. Paznika sta se takoj napotila tja, a ko sta prispela, je bilo pretepa že konec, tožnik pa se je pobiral s tal.
Sodišče je tako sklenilo, da so pravosodni policisti tako kot drugi zaposleni v zaporu ravnali z vso potrebno skrbnostjo. Res pazniki niso na hodniku navzoči ves čas, temveč opravljajo občasne obhode, imajo pa nenehen videonadzor. Verjetno bi bila ob stalni navzočnosti paznikov bistveno manjša možnost fizičnih konfliktov, a ni izkazano, da so bili taki konflikti tako pogosti in predvidljivi, da bi morali zagotoviti takšno varovanje.
Prav tako iz trditev tožnika ni razbrati, da so obstajale okoliščine, ki bi ob njegovem sprejemu na zaprti oddelek zaradi morebitne ogroženosti terjale poostren varnostni nadzor in izredne ukrepe varovanja. Čeprav je bil tožnik žrtev napada sozapornikov, sodišče ni našlo odgovornosti države, saj so tudi ob sprejemu izvedli vsa potrebna ravnanja, ki so jih bili dolžni za varno prestajanje zapora.
Zdaj že odrasli moški je tožbo vložil januarja pred tremi leti in zatrjeval, da mu pripada odškodnina, ker so ga decembra 2015 prvi dan prestajanja kazni na zaprtem oddelku mladoletniškega zapora v Celju pretepli štirje sozaporniki. Država je po njegovem mnenju za to odgovorna, ker mu ni zagotovila varnega prestajanja kazni in ni zagotovila, da ga sojetniki ne bi napadli. Trdi, da se pravosodni policisti niso pravočasno odzvali na napad, da za zapahi niso bil izvedeni potrebni ukrepi varovanja in nadzora ter da ni bil ustrezno obravnavan ob prihodu v zapor, zaradi česar ni bil preprečen fizični napad nanj.
V pretepu, ki je po njegovem mnenju trajal 20 minut, je prejel več močnih udarcev, bil je žrtev ščipanja, lasanja, pljuvanja in kletvic. Soobsojenci so ga začeli klofutati, kot je povedal, v dnevni sobi, kjer ni kamer, in to takoj po odhodu pravosodnega policista, ki mu je pred tem izročil neke listine. Zbili so ga na tla, medtem je tolkel ob vrata hodnika, a preden so prišli pravosodni policisti, so ga brcali od 5 d0 10 minut, je pripovedoval.
Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora Celje ni odgovoren za dogodek, je sklenilo sodišče. FOTO: Tadej Regent
Tožena država je po drugi strani zatrjevala, da je prispeval k dogodku, saj da se je najprej zapletel v verbalni konflikt s sotrpini, nato udaril soobsojenca in nato stekel pozvonit pravosodnim policistom. A so se ga soobsojenci lotili, preden je paznikom uspelo priteči, je dogodke opisovala država, medtem ko je tožnik trdil, da je bil žrtev napada brez povoda.
Pravosodni policisti so se po ugotovitvah sodišča, ki je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, nemudoma odzvali na dogajanje, kar pomeni, da napad ni trajal 20 minut niti ni verbalni konflikt pred tem trajal 10 oziroma 15 minut. Da se nekaj dogaja, so ugotovili po videonadzoru, prek katerega nenehno spremljajo dogajanje na hodniku. Paznika sta se takoj napotila tja, a ko sta prispela, je bilo pretepa že konec, tožnik pa se je pobiral s tal.
Država ni odgovorna
Po mnenju okrajnega sodišča, takšno odločitev pa je potrdilo tudi višje, je imel tožnik možnost na morebitno nasilno vedenje opozoriti paznika, ko mu je tik pred napadom prinesel listino, pa tega ni storil.Sodišče je tako sklenilo, da so pravosodni policisti tako kot drugi zaposleni v zaporu ravnali z vso potrebno skrbnostjo. Res pazniki niso na hodniku navzoči ves čas, temveč opravljajo občasne obhode, imajo pa nenehen videonadzor. Verjetno bi bila ob stalni navzočnosti paznikov bistveno manjša možnost fizičnih konfliktov, a ni izkazano, da so bili taki konflikti tako pogosti in predvidljivi, da bi morali zagotoviti takšno varovanje.
Prav tako iz trditev tožnika ni razbrati, da so obstajale okoliščine, ki bi ob njegovem sprejemu na zaprti oddelek zaradi morebitne ogroženosti terjale poostren varnostni nadzor in izredne ukrepe varovanja. Čeprav je bil tožnik žrtev napada sozapornikov, sodišče ni našlo odgovornosti države, saj so tudi ob sprejemu izvedli vsa potrebna ravnanja, ki so jih bili dolžni za varno prestajanje zapora.
