Radana upravičeno vrgli iz službe

LJUBLJANA – Sojenje zdravniku Ivanu Radanu, ki mu tožilstvo očita štiri umore pacientov na nevrološki kliniki, stoji na mrtvi točki. Avstrijski izvedenec ter specialist intenzivne medicine in anesteziologije dr. Wolfgang Kröll je namreč oglušel na pozive okrožnega kazenskega sodnika Martina Jančarja, naj že vendarle dopolni svoje mnenje. A medtem ko je torej kazenski proces, ki se je začel davnega januarja 2016, obtičal in ga bodo poskušali nadaljevati 26. aprila, so v zgodbi o Radanu veliko hitreje mleli sodni mlini, ki so odločali o tem, ali je upravičeno odletel iz službe. Ljubljansko delovno sodišče, na katerem je Radan tožil klinični center zaradi po njegovem nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je razsodilo, da je bila odpoved zakonita, s tem pa se strinjajo tudi višji in nazadnje še vrhovni sodniki.

Radanu je delodajalec očital, da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je 16. decembra 2014 83-letnemu pacientu z že prisotno hiperkalijemijo odredil nastavitev kalijevega klorida, kar je v nasprotju s pravili medicinske stroke, in nato ukazal medicinski sestri, da nastavitve kalijevega klorida ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Kot je ugotovila komisija za izredni interni strokovni nadzor, je s tem »z večjo verjetnostjo dopustil, da je kalijev klorid stekel v pacienta in povzročil zastoj srca.«
Radan je proti pravnomočni sodbi vložil revizijo, očitek, da je pri pacientu z večjo verjetnostjo povzročil zastoj srca, po njegovem prepričanju ni dovolj za odpoved. Toda že dejstvo, da je pacientu odredil nastavitev kalijevega klorida in naročil medicinski sestri, da tega ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo, sama zase pomeni utemeljen in resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovni sodniki so prepričani, da čeprav Radan trdi, da je kalijev klorid v resnici tekel mimo in ne v pacienta, tega ni videla niti sestra, ki je kalijev klorid nastavila, niti ni tega na tak način pozneje pojasnil sodelavcem, ki jim je za to povedal. Sodelavci tako niso dvomili o tem, da je pacient kalij dejansko dobil. S takšnim namernim vzbujanjem prepričanja pri sodelavcih, da je pacienta evtanaziral, pa je pri njih povzročil zmedo in paniko.

Radan je menil, da sodišče ni uporabilo pravilne pravne podlage, ko je presodilo, da je s svojim ravnanjem kršil določbo zdravniškega kodeksa, ki pravi, da lahko zdravnik uporabi le tiste diagnostične in terapevtske metode, ki so znanstveno utemeljene in strokovno sprejete. Navidezna nastavitev kalija namreč ni ne znanstvena ne diagnostična metoda, saj sploh ni bila namenjena zdravljenju pacienta, ampak je Radan menda z dejanjem hotel le pri sodelavcih vzbuditi reakcijo.
»Tudi če bi bila tožena stranka prepričana, da je bilo tožnikovo ravnanje zgolj provokacija, bi na podlagi tega utemeljeno izgubila zaupanje v razumnost tožnikovih dejanj, saj je ravnal najmanj lahkomiselno in neodgovorno,« so mnenja vrhovni sodniki.

Po njihovem prepričanju je Radan kršil tudi druge določbe kodeksa: zdravnik se mora zavedati, da vsako neustrezno, lahkomiselno, za zdravnika nečastno in ponižujoče dejanje prizadene tudi druge zdravnike in zdravstveno osebje ter zdravstvo v celoti. In: zdravnikovi ukrepi morajo temeljiti izključno na odločitvah, ki bolniku lajšajo trpljenje in povrnejo zdravje.