Reševalci niso hoteli peljati petih otrok

LENDAVA – Pomurci so vse prej kot zadovoljni s svojimi reševalnimi službami. Te imajo očitno (ne)napisano pravilo, da z vsemi razpoložljivimi vozili v času dežurstva posredujejo le v primerih, ko je ogroženo življenje – ali je, pa seveda odločijo sami. Najbolj svež primer je z noči na petek, ko je bilo pomoči potrebnih kar pet otrok, starih od dveh do osem let, nazadnje pa so jih reševali gasilci.

Nadihali so se dima

Drama v eni najbolj severnih slovenskih vasi, Dolencih, ki z nekaj več kot 200 prebivalci leži tik ob madžarski meji, se je na srečo končala brez hujših posledic. V petek ob 1.22 je Uprava RS za zaščito in reševanje sporočila, da je tam zaradi pregretja kamina začela tleti lesena stena hiše. Začetni požar so pogasili domači gasilci iz PGD Dolenci, prezračili so še prostore in s termovizijsko kamero pregledali območje. Poklicali so reševalce v zdravstveni dom v Mursko Soboto, ker da se je pet otrok in starejša oseba, domnevno mama, nadihalo dima, a so jih tam zavrnili. Kot nam je povedal vodja gasilske intervencije Jože Šömenek, so mu pojasnili, da v enem reševalnem vozilu ne morejo peljati pet otrok, drugo pa da mora dežurati za morebitne druge intervencije. Vodje reševalne službe včeraj za komentar nismo mogli priklicati.

Krvavel iz genitalij

Že prej pa nam je svojo izkušnjo podrobno razkril 74-letni Vlado Bažika, dolgoletni mesarski mojster in delovodja, ki si je pokojnino zaslužil s 45-letnim delom v Nemčiji. Odločil se je, da bo pokoj večinoma preživljal v domači Lendavi, malo zaradi narave in lovstva, malo pa z željo, da nadoknadi zamujeno iz preteklosti. Toda po zadnjih dogodkih vse bolj razmišlja, da bi se vrnil v Frankfurt, kjer je večinoma njegova žena Marija in kjer so si družine že ustvarili njuni štirje otroci.

Bažika si je zavoljo težav s srcem in ožiljem, sladkorjem v krvi, prostato in mehurjem v Nemčiji uredil ustrezno zdravstveno zavarovanje, da mu ne bi bilo treba skrbeti za hitre preglede pri zdravnikih, za prevoze, ne le z reševalnim vozilom, temveč tudi s helikopterjem. Toda v Sloveniji, čeprav je članica EU, si z zavarovanjem ni prida pomagal.

Tistega torka je začel krvaveti iz genitalij. »Sprva je šlo za rahlo krvavitev in sem pričakoval, da se bo vse skupaj umirilo. A se ni in okoli 23. ure je kri tekla v curkih. Grozilo je, da bom izgubil veliko krvi, kar bi bilo ob mojih drugih boleznih lahko katastrofalno. Zato sem poklical na številko 112 in vezali so me v ZD Lendava, kjer sem povedal, da krvavim. Kljub temu sem se moral sam pripeljati, a to ni bila težava, ker je blizu. Tam so bolj kot ne vsi dremali, a me niti to ni motilo. Zdravnici sem razložil, kaj in kako, predvsem da bi potreboval vstavitev katetra, toda ona mi je dejala, da moram v murskosoboško bolnišnico. Dobil sem napotnico in bil prepričan, da me bodo odpeljali z rešilcem, saj to ni tako blizu, pa so mi rekli, naj si sam priskrbim prevoz, pokličem kakšnega soseda ali znanca. A zamislite si, kako je nekoga prebujati ob polnoči. Razumel bi, da me ne morejo peljati, če poleg ne bi bilo voznika in preostalega osebja, pa tudi vozilo je stalo zunaj. Nazadnje sem moral popustiti, čeprav bi se lahko marsikaj zgodilo, če bi izgubil preveč krvi. Še ubil bi lahko koga na cesti,« pripoveduje Bažika.

Podaljšal v Avstrijo
Na koncu se je nekako odpeljal, a ne v murskosoboško bolnišnico, temveč kakšnih 15 kilometrov naprej, čez mejo, v sosednjo avstrijsko Radgono. »Če sem že bil v avtomobilu, sem si mislil, grem tja, kjer mi bodo zagotovo pomagali. V Rakičanu ponoči ni urologa in ne vem, ali me ne bi pustili čakati do jutra, kot se je pred tedni že zgodilo. Avstrijci, zgroženi, v kakšnem stanju sem, so me za prvo silo oskrbeli in z reševalnim vozilom nemudoma odpeljali v Gradec, kjer so zdravniki in drugo osebje že čakali. Povedali so, kako bi lahko bilo zelo hudo, ker se je kri strdila in zaprla izhode iz mehurja. Lahko bi dobil hudo vnetje, v skrajnem bi počil mehur. Ko so vse rešili, so me spet z reševalnim vozilom odpeljali proti domu, a sem dejal, da zadostuje do Radgone, kjer imam svoj avto,« je nadaljeval Bažika. Pozneje se je srečal z direktorico lendavskega zdravstvenega doma Olgo Požgai Horvat, dr. med. »Ko sem vprašal, zakaj me niso peljali, če je že prisoten voznik reševalnega vozila in drugo osebje, ki so se dolgočasili, so mi dejali, da imajo ponoči le eno reševalno vozilo, ki da mora čakati, če bi kdo utrpel hujšo poškodbo ali doživel zastoj srca. Kot da moj primer ni bil nujen, kot so pozneje ugotovili v Avstriji, kjer bolniki niso le številke in plačniki.«

Našemu zdravstvu ne more zaupati

»Ob vsem, kar se mi je dogajalo, sem pravzaprav srečen, da sem moral oditi v sosednjo Avstrijo, saj so me dobro pozdravili. Žal mi je, da moram to povedati, a slovenskemu zdravstvu človek ne more zaupati,« je še pribil Bažika, dodatno razburjen, ker je dežurna zdravnica na napotnici napisala »odklonil pregled«, kar je ugotovil pozneje. Odločno trdi, da to ne drži.
Olga Požgai Horvat je potrdila, da jih je Bažika tisto noč obiskal, z njim pa da so ravnali kot z vsakim bolnikom. »Pogovorila sem se z zdravnico in ugotovila, da se g. Bažika ni pustil pregledati. Zato mu je napisala nujno napotnico za bolnišnico. Ocenila je tudi, da ni posebno prizadet in da njegovo življenje ni ogroženo, zato ni napisala napotnice za prevoz z reševalnim vozilom. Pri nas ponoči dežura eno reševalno vozilo in je namenjeno za bolnike, katerih življenje je ogroženo, v primeru tega bolnika pa zdravnica tega ni ugotovila. Naša ustanova slovi kot dobra in uspešna v svojem poslanstvu in zato ne morem sprejeti, da se je tokrat zgodila nepravilnost. Kljub temu mi je žal, ker se je zapletlo, in v prihodnje bomo storili vse, da se ne bi pojavile nikakršne težave.«