Roma izsilila 90 tisočakov, vračata ji po 15 evrov

NOVO MESTO – »Prejšnji mesec sem od Andželina Kočevarja prek poštne nakaznice dobila 15 evrov. Mislila sem, da gre za pomoto, da je morda nakazal 150 evrov. A ne, res jih je bilo le 15,« je razočarana Zvonka Sašek, bančnica, ki je bila lani na delovnem mestu štiri mesece žrtev izsiljevanja dveh Romov iz Dobruške vasi.

Ob našem obisku se je s tresočimi rokami spominjala mesecev, ko je bila žrtev izsiljevanja na Deželni banki v Škocjanu, kjer se je sicer dobro počutila. Delati v majhnem kraju je namreč prednost; ljudje se med seboj poznajo, krasno je bilo sodelovati z njimi. Le Romi so tisti, ki so znali
poskrbeti za nevšečnosti.
 

Maš kaj zame

»Najprej je začel v banko prihajati Andželin. Govoril je 'maš kaj zame, maš kaj zame'. Dala sem mu kaj hrane, obleko za otroke, pa kak evro, ker je razlagal, da nima, da bi svojim trem otrokom kupil plenice. Potem mu to ni bilo več zadosti. Začel je zahtevati in izsiljevati denar, vse večje zneske. Sprva je govoril, da bo vrnil, potem pa so se začele grožnje. Govoril je, da ne smem nobenemu povedati, ker da ve, kje sem doma, da bo ubil mene in družinske člane, pa da me bo, če ga prijavim, počakal na poti, ko se bom peljala domov,« se je spominjala Zvonka.

Oktobra lani je začela prihajati tudi Valerija Kovačič, Andželinova tašča. »Ona je bila še bolj napadalna. Govorila sta, da bodo prišli njuni, da bodo obračunali z mano, če bom ukrepala. Pred banko so se zbirali tudi drugi Romi. Sta pa v prostore banke vedno prihajala, ko ni bilo drugih strank. Če je katera prišla, sta se za tisti čas umaknila, potem pa vrnila. Najprej sta hodila na 14 dni, potem na en teden, pa dvakrat na teden, potem že vsak dan, na koncu dvakrat na dan. Preprosto nisem več vedela, kaj delam, strah me je bilo in s tem nisem hotela obremenjevati domačih. Danes mi je žal, da nisem takoj povedala sinu, vsaj znesek, ki ga moram vrniti, bi bil manjši. Tako pa sem jima izročila najprej vse svoje prihranke, celo hčerkine, in za to mi je najbolj hudo, potem še očetove. Ko je vsega zmanjkalo, sem jima zadnji dan dala denar banke,« je priznala.

Takrat je zadeva tudi prišla na dan in Zvonka si je pravzaprav oddahnila. »Tiste mesece sem bila pod groznim pritiskom. Preprosto nisem vedela, kaj naj. Ponoči nisem spala, tiščalo me je v prsih, vsako jutro sem šla s težkim srcem v službo, ker sem vedela, kaj me spet čaka,« je nadaljevala in dodala, da so ji potem, ko je zadeva prišla v javnost, govorili, zakaj ni prijavila prej. »Po bitki je lahko biti general. V tistem enostavno nisem videla izhoda,« je zavzdihnila.
 

Roma priznala

Roma sta na novomeškem okrožnem sodišču dejanje priznala, skupaj sta od Zvonke izsilila 90.000 evrov! Ves denar ji morata vrniti, ona pa mora del tega plačati banki. Andželin Kočevar je bil obsojen na 18 mesecev, Valerija Kovačič na 14 mesecev, a njej se je še ta nizka kazen zdela previsoka, čeprav je bila pred izrekom sodbe dogovorjena s tožilstvom. Pritožila se je na višje sodišče, a neuspešno.

»Kazni sta resda nizki, a vsaj neko zadoščenje sta. Me pa ves čas preganja misel, kako bom vrnila denar. Kovačičeva je ob sodbi resda vrnila 8500 evrov, 1735 evrov so ji zasegli, Andželin pa je nakazal 5000 evrov. In takrat sta obljubila, da bosta vsak mesec nakazala 200 evrov,« je nizala sklepe sodišča Zvonka, ki mora banki vrniti 30.000 evrov, je pa zadovoljna, da so razumeli njeno stisko, prav tako ji ogromno pomeni razumevanje domačih.


Zdaj je na bolniški, saj je z živci na koncu. Stiska je še vedno tolikšna, da si sama ne upa biti doma, zaklepa se v hišo. »Štiri mesece sem se zdravila na psihiatriji, zdaj jemljem tri vrste zdravil za živce, pa še ene, da si zaščitim želodec, čeprav prej nisem potrebovala nobenih zdravil,« nadaljuje in pove, da ji od bolniškega nadomestila vsak mesec trgajo 500 evrov, tako da ji ne ostane niti 200 evrov, je pa v devetih mesecih odplačala 4500 evrov dolga. A tudi njen mož dobiva le 500 evrov penzije. »Drugo leto bom tudi jaz izpolnila pogoje za upokojitev in kar ne prestavljam si, kako bomo šele potem živeli, saj bo pokojnina še nižja od nadomestila,« je razmišljala.
 

Država ju podpira

Pri nas so pač zaščiteni (predvsem) tisti, ki jih sicer oblast, ki ne sobiva z njimi, označuje za deprivilegirane, odrinjene na rob družbe. Oba predrzneža sta na sodišču povedala, koliko denarja dobita od države: Andželin 1300 evrov otroških dodatkov in socialne pomoči, Valerija, mama sedmih otrok, od katerih so trije že polnoletni, pa kar 1900 evrov. In da ne omenjamo, česa vsega jima ni treba plačevati; od stroškov za šolo in vrtec do RTV-prispevka, zdravstvenega zavarovanja, celo odvetnika jima za njune lumparije plača država.

Na centru za socialno delo nam pojasnijo, da ni zakonske podlage, da bi na primer država del denarja, ki ga dobita v obliki socialnih transferjev, namenila plačilu dolga, za katerega je celo sodišče odredilo, da ga morata poplačati. Prav tako iz teh socialnih transferjev, ki so strogo namenski, ni mogoče izterjati dolgov do davčne, pa za plačilo različnih kazni za prekrške … »Lahko bi sama uredila na banki obročno odplačevanje in odprla trajnik, a je vprašanje, ali ju je volja,« smo dobili namig.


Kam sta Roma vtaknila toliko denarja, ni najbolj jasno. Andželin je sicer zgradil hišo, del denarja pa zapravil, na primer za nakup igralnih konzol za otroke. »Ne mine dan, da se ne bi spomnila na gorje, ki sem ga preživljala. In boli, ko vidiš Rome, kako veselo zapravljajo po trgovinah, jaz pa si ne morem privoščiti nič. In pri tem se nihče ne vpraša, kako lahko čez mesec preživiva midva z možem. Če bom morala sama odplačati ves dolg, ga ne bom do konca svojega življenja,« se zaveda Saškova.