Ropar ga je rezal po obrazu
»Štiri leta in deset mesecev zapora se sliši veliko, a to ste si povzročili čisto sami,« je ljubljanska sodnica Dejana Fekonja včeraj ob izreku sodbe dejala 36-letnemu Borisu Močniku, ki je bil že večkrat obsojen zaradi t. i. premoženjskih kaznivih dejanj, od tatvin do roparske tatvine in ropa. Dejstvo pa je, da je v svojih dejanjih stopnjeval nasilje, in prav zaradi tega sodnica niti za trenutek ni podvomila, da spada le za zapahe.
Nepotrebno nasilje
Rop, zaradi katerega je tokrat sedel na zatožno klop, je namreč izstopal po brutalnosti in nepotrebnem nasilju, ki ga je Močnik nad svojo žrtvijo izvajal še po tem, ko mu je oškodovanec ustregel in mu izročil vse, kar je želel. Zgodilo se je 28. novembra lani okoli 19. ure v bližini spomenika Rudolfa Maistra nasproti ljubljanske glavne avtobusne postaje, ko je Močnik skupaj s 40-letno Katjo Kupšek obračunal z naključno mimoidočim Silvestrom N. in ga oropal. Začelo naj bi se s Katjino ponudbo: »Če mi daš 20 evrov, ti ga pofafam.« Silvester je ni sprejel: »Ne, to me ne zanima, hvala.«
V tistem, ko je moški zavrnil ponudbo Kupškove, je do njega pridivjal Močnik, ga zgrabil za vrat in ga začel vleči. Porivanju se je pridružila tudi ženska, začela sta ga tepsti po glavi in vlekla proti bližnjemu grmovju. Zahtevala sta denar in bančno kartico. Za grmovjem sta ga zbila na tla, moški je grobo sedel na Silvestrov prsni koš in ga začel z nožem rezati po obrazu, ženska pa ga je močno držala za noge, da se ni mogel premikati ali upirati. Iz žepov sta mu ukradla srebrni prstan, mobilni telefon, denar, več plačilnih in bančnih kartic. Povedal jima je tudi pin-kodo, da sta dvignila nekaj denarja. Ko se je mučenje končalo, mu je Močnik v slovo namenil preteče besede: »Če boš policiji povedal, kaj se je zgodilo, te bova našla in te ubila.«
Močnik je na sodišču priznal krivdo in sprejel ponudbo za primer priznanja krivde, in sicer enotni dve leti in pol zapora (dve leti in tri mesece za rop in štiri mesece za lahko telesno poškodbo). In čeprav je obramba menila, da bi lahko bilo sodišče pri izreku kazni še bolj milostno, saj je dejanje priznal ter obžaloval, kar naj bi kazalo na to, da tovrstnih dejanj vendarle ne namerava več ponavljati, pa se sodnica s tem ni strinjala. Sledila je tožilskemu predlogu, poleg tega pa preklicala dve pogojni obsodbi, združila še druge zaporne kazni (med drugim eno leto in enajst mesecev zapora zaradi roparske tatvine), kar je torej naneslo skoraj pet let.
Sodili ji bodo
Sostorilki Katji Kupšek je tožilstvo za priznanje krivde za več kaznivih dejanj ponudilo enotna tri leta zapora, kar je sprejela, a sodnica nato ni sprejela njenega priznanja. Pri tem, kaj ji očita tožilstvo in kako se sama povsem iskreno ali pa tudi ne spominja tistega dne, so namreč velike razlike, obtožena pa je celo dejala, da se je Močnika bala in ga celo rotila, naj oškodovanca pusti pri miru. Ker je tudi iz njenih vlog sodišču izhajalo, da naj bi vse skupaj zagrešila po Močnikovih zahtevah, sodnica priznanja ni mogla sprejeti. Kaj je res, pa bo pokazalo sojenje.
Sodnico je najbolj zmotilo prav nepotrebno nasilje. »To boste morali pri sebi razčistiti in se sami odločiti, kako naprej. Če boste tako nadaljevali, bodo posledice še hujše, pa bomo kar naenkrat lahko že pri 30 letih zapora,« je zabičala Močniku in mu položila na srce, naj se v zaporu poskuša otresti drog, predvsem pa se vživeti v druge ljudi: »Ste oče štirih otrok. Kako bi bilo vam, če se takole nekdo spravi na njih?« Močnik, ki je zaprosil za predčasno prestajanje kazni zapora, je obljubil, da se bo poboljšal: »Upam, da do tega ne bo več prihajalo,« sicer ni bil najbolj prepričljiv.
