S prevaro Valentinu vzel hišo

Ko je Valentin Klajderič izvedel, da so preiskovalci za junijski brutalni pretep sodnice gospodarskega oddelka okrožnega sodišča Daniele Ružič osumili njenega partnerja Andreja Horvata, je najprej pomislil: »Bog ima dolgo šibo in še na vsako rit paše.« Ravno Horvat naj bi ga namreč spravil ob hišo v Zgornji Polskavi, sam pa je zaradi tega že enajst let podnajemnik v enosobnem neprofitnem stanovanju v Mariboru; še to mu je pripadlo le zaradi tega, ker je upokojen stoodstotni delovni invalid.

Poslal mu je izterjevalce

Začetek konca nekdaj uspešne poslovne zgodbe 74-letnega Haložana je značilen za naše tranzicijske čase. Mojster stavbnega kleparstva – obrtnik in podjetnik je bil med letoma 1972 in 1998 – je imel veliko dela, zato je širil dejavnost. Ampak več dela je prineslo več težav, saj je plačilna nedisciplina naredila svoje. Plačil za opravljene posle ni bilo, krediti pa so se mu kopičili. Ni jih najemal le v domačih bankah, tudi v avstrijskih, sposojal si je od zasebnih posojevalcev. Stavbno kleparstvo je kot najemnik selil iz Koroške ceste v Smetanovo v Mariboru, potem pa si je omislil svojo delavnico.

»Nekdanja žena Cvetka je doma iz okolice Zgornje Polskave. Tam sem kupil dve parceli in v drugi polovici sedemdesetih in v začetku osemdesetih minulega stoletja zgradil sodobno, protipotresno in največjo hišo v vasi. Opremil sem delavnico in prostor za kovinsko galanterijo, za ženo pa gostinski lokal. Žal je vse to le povečalo dolgove. Denar sem si sposojal tudi od Antona Š. Menil sem, da sva prijatelja, pa mi je poslal izterjevalce. Pobrali so mi vse, kar sem imel v žepu, in me pošteno prestrašili. Ves paničen, z ženo sva imela tri majhne otroke, sem iskal rešitev. Ponudil mi jo je dober znanec Jože Š., prek njegovega sina sem prišel do Horvata, češ da bo on zagotovo rešil moje težave,« se spominja Klajderič in nadaljuje, da se je tedaj prava kalvarija šele začela.

Fiktivna pogodba

Dobil se je s Horvatom, Andrejem Š. in Bojanom M. »Horvat mi je obljubil, da bo vse uredil. Dejal je, da bova sestavila fiktivno kupo-prodajno pogodbo. Moj dolg je znašal dobrih 20 milijonov tolarjev, parceli in hiša pa sta bili tedaj, avgusta 1997, ocenjeni na skoraj 31 milijonov. V desetih letih naj bi moj dolg poplačal z iztržkom od najemnine za lokal, nekaj malega pa bom moral plačevati, da ostanemo v hiši. Po tem času, je obljubil, mi bo vrnil hišo in parceli. Toda prej morava narediti kupo-prodajno pogodbo na osnovi notarskega zapisa, češ da mi je plačal 117.000 nemških mark predujma; da ne bi kdo slučajno o čem posumil. Naiven sem mu verjel in šele pozneje sem dojel, da je imel vse skupaj že od začetka naštelano.«

Čas je tekel. Žena je obupala, pobrala je šila in kopita. Valentin je ostal sam s tremi otroki. »Bil sem jim ata in mama. Hvala bogu, vse sem spravil do kruha.«

Horvat naj bi ga začel poditi iz hiše. »Na pomoč mi je priskočil upokojeni policist Branimir Maguša. Sestavila sva izjavo, da je bila kupo-prodajna pogodba s Horvatom fiktivna; da mi ni plačal 117.000 mark in tudi ne 40 tisočakov za gostinski inventar.

Poklical sem Horvata in 21. februarja 2007 sva se sestala na enem od parkirišč. Podpisal je to izjavo. Vem, zakaj, naslednji dan je imel namreč na sodišču obravnavo v zadevi Š., kateremu očitno ni poravnal dolga, zato se je bal mojega morebitnega pričanja, s pomočjo katerega bi ta lahko zahteval izvršbo na hišo v Spodnji Polskavi in jo obremenil s hipoteko. Zato je s podpisom izjave raje priznal, da je bila najina pogodba fiktivna in da mi ni dal denarja.«

Grafologinja: podpis je pristen

Žarek upanja pa ni sijal dolgo, pravi Klajderič. Horvat ga je ovadil zaradi ponarejanja listin, češ da podpis na izjavi ni njegov, ampak je ponarejen. »Maja 2009 sem bil celo pogojno obsojen na kazenskem oddelku mariborskega okrajnega sodišča.

Sodnica je upoštevala le mnenje izvedenca grafološke stroke, upokojenega policista Srečka P., ki je trdil, da Horvat izjave ni podpisal. Mnenja, ki sem ga pridobil od priznane in neodvisne strokovnjakinje Nene Trampuš, pa na sodišču niso hoteli niti pogledati, kaj šele, da bi ga upoštevali.«

V njem je pisalo, da je upoštevaje v svetu uveljavljene metode po pregledu več listin (kupo-prodajne pogodbe, notarskega zapisa, najemne pogodbe, izjave o odstopu od terjatev) primerjala podpise Horvata. In ugotovila, da je podpisan tudi pod izjavo o fiktivni pogodbi.

»Sodnica denimo ni hotela zaslišati Maguše, čeprav je čakal pred razpravno dvorano. Po hodniku pa se je kar nekajkrat živčno sprehodila sodnica Daniela Ružič, ki je tudi vstopila v sodno dvorano, ko se me poslali na hodnik, da počakam na izrek sodbe,« trdi Klajderič. Pred štirimi leti je Horvata, Bojana M. in zdaj že pokojnega Andreja Š. ovadil na mariborsko tožilstvo. Zaman, saj se ni zgodilo nič. Toda Valentin Klajderič je odločen, da v boju za resnico in pravico ne bo odnehal.