NOVOGRADNJE
S tožbo po plačilo za okrnjen razgled
Novogradnje so zakoncema zaprle pogled na veduto. Trdita, da se je zmanjšala vrednost njune nepremičnine.
Odpri galerijo
Novi bloki so zaprli pogled na veduto in rečni rokav Krke. Fotografija je simbolična. FOTO: Marko Feist
Zakonca sta dolgo uživala ob pogledu iz svoje hiše na veduto Novega mesta, ki ga objema meander reke Krke. Zdaj, ko so tam zrasli stanovanjski bloki, je pogled okrnjen, zato sta s tožbo zahtevala plačilo odškodnine. In jo tudi pravnomočno dobila. A je vrhovno sodišče sodbo, po kateri jima pripada 25 tisočakov odškodnine, razveljavilo in postopek vrnilo na začetek.
Tožena stranka je nasproti njune hiše na breg Krke, kjer je bil prej zanemarjen, nizek industrijski objekt, postavila stanovanjske novogradnje, ki so jima zaprle pogled na veduto in rečni rokav. Sporni bloki so bil zgrajeni po prostorskoizvedbenih aktih ter skladno z gradbenim dovoljenjem. A zakonca moti, da zdaj namesto slikovitega pejsaža skozi okno gledata hiše na nasprotni strani ulice, zaradi česar se je, kot trdita, vrednost njune hiše s prejšnjih slabih 170 tisočakov zmanjšala na 144.000 evrov.
Sodišče prve stopnje jima je dosodilo 25.414. evrov z obrestmi, za kolikor naj bi se zmanjšala vrednost njune nepremičnine, taki odločitvi je pritrdilo tudi višje sodišče. Vrhovno sodišče pa je sodbi razveljavilo in vrnilo v novo presojo. Česar nižjestopenjski sodišči nista storili, pa bi morali, je uravnotežiti lastninski pravici pravdnih strank s tako imenovano metodo praktične konkordance, to je metoda uravnoteževanja nasprotujočih si pravic v tako imenovanih horizontalnih razmerjih, so ju podučili vrhovni sodniki.
Šele če bi uporaba te metode dala odgovor, da je bilo čezmerno oziroma nesorazmerno poseženo v lastninsko pravico tožečih zaradi uresničevanja lastninske pravice toženke, bi šlo za protipravnost posega, je sklenilo vrhovno sodišče.
Nižjestopenjski sodišči bosta tako morali v ponovljenem sojenju presoditi najprej o trku potencialno prizadetih prvih obeh lastninskih pravic, pri čemer je vrhovno sodišče dalo nekaj načelnih pravnih izhodišč. In sicer da varovanje tržne vrednosti nepremičnine samo po sebi ni ustavno zagotovljeno, da se spremembam v prostoru v svobodni družbi ni mogoče izogniti, da je v naravi prostorskih razmerij, da se s spremembami v prostoru vrednosti nepremičnin zvišujejo in znižujejo, ter da je pri zapolnjevanju pravnega pojma »krajevnim razmeram običajno izvrševanje lastninske pravice« treba upoštevati tudi, ali gre za neobzirno uresničevanje upravnopravnih in lastninskih možnosti ali pa za krajevno običajno in s tem tudi predvidljivo in znosno spreminjanje okolja.
Tožena stranka je nasproti njune hiše na breg Krke, kjer je bil prej zanemarjen, nizek industrijski objekt, postavila stanovanjske novogradnje, ki so jima zaprle pogled na veduto in rečni rokav. Sporni bloki so bil zgrajeni po prostorskoizvedbenih aktih ter skladno z gradbenim dovoljenjem. A zakonca moti, da zdaj namesto slikovitega pejsaža skozi okno gledata hiše na nasprotni strani ulice, zaradi česar se je, kot trdita, vrednost njune hiše s prejšnjih slabih 170 tisočakov zmanjšala na 144.000 evrov.
Sodišče prve stopnje jima je dosodilo 25.414. evrov z obrestmi, za kolikor naj bi se zmanjšala vrednost njune nepremičnine, taki odločitvi je pritrdilo tudi višje sodišče. Vrhovno sodišče pa je sodbi razveljavilo in vrnilo v novo presojo. Česar nižjestopenjski sodišči nista storili, pa bi morali, je uravnotežiti lastninski pravici pravdnih strank s tako imenovano metodo praktične konkordance, to je metoda uravnoteževanja nasprotujočih si pravic v tako imenovanih horizontalnih razmerjih, so ju podučili vrhovni sodniki.
25 tisoč evrov sta zahtevala zaradi okrnitve razgleda.
Šele če bi uporaba te metode dala odgovor, da je bilo čezmerno oziroma nesorazmerno poseženo v lastninsko pravico tožečih zaradi uresničevanja lastninske pravice toženke, bi šlo za protipravnost posega, je sklenilo vrhovno sodišče.
Nižjestopenjski sodišči bosta tako morali v ponovljenem sojenju presoditi najprej o trku potencialno prizadetih prvih obeh lastninskih pravic, pri čemer je vrhovno sodišče dalo nekaj načelnih pravnih izhodišč. In sicer da varovanje tržne vrednosti nepremičnine samo po sebi ni ustavno zagotovljeno, da se spremembam v prostoru v svobodni družbi ni mogoče izogniti, da je v naravi prostorskih razmerij, da se s spremembami v prostoru vrednosti nepremičnin zvišujejo in znižujejo, ter da je pri zapolnjevanju pravnega pojma »krajevnim razmeram običajno izvrševanje lastninske pravice« treba upoštevati tudi, ali gre za neobzirno uresničevanje upravnopravnih in lastninskih možnosti ali pa za krajevno običajno in s tem tudi predvidljivo in znosno spreminjanje okolja.
