Satana je ubila prepovedana gora

ZGORNJE GORE – Nad Logarsko dolino, Matkovim kotom in Belsko Kočno je bila 2203 visoka Mrzla gora zaradi strogega obmejnega režima po drugi svetovni vojni obiskovalcem dolgo nedostopna. Tudi v gorniških vodnikih je do leta 1967 zapisano: »Vzpon na vrh prepovedan!« Prvo pot so uredili malo manj kot pred 50 leti. Vrh je eden najmanj obiskanih med našimi dvatisočaki, saj vodijo tja poti, ki so opisane kot zelo dolge, naporne, orientacijsko zahtevne, neprijetno izpostavljene, poleg tega pa tehnično zahtevne in polne predelov krušljivih skal. Eno zahtevnejših je prečenje grebena med Mrzlo goro in njenim zahodnim sosedom, 2094 metrov visokim Mrzlim vrhom. Prav na tem območju so morali v četrtek popoldne posredovati helikopterska enota za reševanje v gorah in gorski reševalci postaje GRS Celje. Žal Marku Kocjančiču, 55-letniku iz Zgornjih Gorij, niso mogli pomagati. Poškodbe po zdrsu v globino so bile prehude.

Mnogi bi se vprašali, zakaj tja gor, med vrhove, če je nevarno, pa zgoraj ni nobene trofeje, nobene pohvale. Vsaka gora ima dušo, ki jo gorniki iščemo vsakič. Že oče alpinizma v Julijskih Alpah, dr. Julius Kugy, je vedel povedati, da bistvo gore niso stene, temveč njena duša. Marko Kocjančič je iskal duše gora, ki niso za tiste ta nedeljske planince, ampak čakajo v tihoti in spokoju klancev, strmih ostenj in prepišnih vrhov.


Pred dobrim mesecem dni je Kocjančič v Julijcih opravil prečenje z Mojstrovke do Travnika pa čez Kol in rob velike Dnine, šel na greben Šit do Jalovške škrbine in o tem kratko zapisal: »Tura za dušo.« Izkušeni gornik ni rad besedičil o svojih poteh nad dolinami, ki jih je večkrat začenjal, znal pa je prijateljem ponuditi nasvet za pot ali se jim pridružiti. »Greben Mrzla gora–Mrzli vrh–Savinjsko sedlo sem prečil in sprašujem se, kako in zakaj se je zgodila nesreča,« je na osebni strani umrlega napisal Jovan Cukut in dodal: »Nazadnje sva z Markom Kocjančičem prečila Mangartski greben vse do Bucherja, bila zmenjena še za nekaj drugih, a žal jih ne bo. Počivaj v miru, dragi prijatelj Marko.« Od njega se bodo jutri poslovili na gorjanskem pokopališču. »Cvetje in sveče hvaležno odklanjamo v korist Gorske reševalne službe Celje, ki je izredno požrtvovalno pristopila k reševanju,« so poprosili svojci.

20 življenj so letos že zahtevale naše gore.

»V gorah, pravijo, ni prostora za napake. Če se zgodijo, jih lahko plačamo tudi s tistim največ, kar imamo. Vsaka nezgoda s tragičnimi posledicami se me dotakne, še posebno če je odšel kdo od znanih. Tokrat je odšel eden od tistih, 'mojih' ...«, je v slovo Kocjančiču, prijatelji so ga klicali Satan, zapisal Rado Urevc. »Poznala sva se dolgo, vendar nikoli šla skupaj v gore. Nisem bil v njegovem rangu.« Nato je prijatelja pred tremi leti združil treking pod Mount Everestom. »Držal se je bolj v ozadju, če pa je katero rekel, je bila konkretna. Ali zelo realna ali pa smo pokali od smeha. Pogledi, misli in ideje so mu ves čas uhajali tudi višje, proti sedem-, osemtisočakom. Samo on je vedel, kaj bi še bilo, če ne bi omahnil na Mrzli gori. Žal se je njegova življenjska in gorniška pot grdo in prehitro končala. Tako ne bomo mogli več še kam iti skupaj ali na stara leta obujati spominov. Spominov na vzpone in na poti, katere smo prešvedrali skupaj. Bo pa za vedno ostal z nami. V spominih in na slikah.«

Do včeraj so gorski reševalci opravili 554 intervencij (največ GRS Bohinj – 86, sledijo Tolmin – 83 in Bovec – 59), lani v vsem letu 537. Letos so naše gore zahtevale že 20 življenj, lani je bilo 14 smrti v gorah, predlani 16.