Sebastian umrl, ker niso takoj poklicali specialista?
Sodišče spet odloča o odgovornosti za smrt mladeniča. Proces se bo z zaslišanjem prič nadaljeval marca.
Odpri galerijo
Sebastian Ojsteršek je umrl 1. aprila 2012 v celjski bolnišnici.
Nobenega dvoma ni, da so pri Sebastianu Ojsteršku, potem ko so ga 21. decembra 2011 ob 9.40 odklopili z dihalnega aparata, po petih minutah pa so ga zaradi dihalne stiske spet želeli priklopiti, odločale minute. »Če bi dihalno pot vzpostavili pred srčnim zastojem, bi bila usoda pacienta boljša,« je na sodišču v ponovljenem pravdanju Sebastianovih staršev proti UKC Ljubljana pojasnila sodna izvedenka, specialistka intenzivne, interne medicine in kardiologije prof. dr. Andrejka Sinkovič.
Po odstranitvi tubusa naj bi se namreč zdravniki kar 20 minut trudili 24-letnemu fantu spet vzpostaviti dihalno pot. Dr. Primož Karner mu je zaradi inspiratornega stridorja želel vstaviti tubus, vendar ga zaradi velikega edema, ki ga je opazil, ni mogel. Pomagal mu je dr. Matjaž Jereb, ki je dihalno pot poskušal vzpostaviti z bronhoskopom, vendar tudi njemu ni uspelo. Oba sta poskušala še s postopno konikotomijo, a nista bila uspešna. Nakar je Karner poskušal s perkutano traheotomijo in uspelo mu je vstaviti žico in kanilo, ne pa tubusa. Problem je bila namreč obsežna oteklina vratu.
Karner je nadaljeval postopek perkutane traheotomije in ob 10.40 vstavil tubus. Ves ta čas pa je bil Sebastian predihavan z masko z balonom – ambujem. Nesrečniku je med poskusom vzpostavljanja dihalne poti srce zastalo ob 10.10. Takoj se je začela reanimacija z zdravili in zunanjo masažo srca. Tako je bil kar trikrat defibriliran, ves čas pa tudi predihavan. Ob 10.50 je bil srčni utrip spet vzpostavljen. Vmes je bil na pomoč klican specialist otorinolaringologije dr. Aleksander Ančin, prišel je ob 10.40, ko je bil tubus ravno vstavljen, dr. Matevž Srpčič, torakalni kirurg, pa še pozneje.
Eno izmed glavnih vprašanj, na katero bo morala v ponovljenem sojenju odgovoriti ljubljanska okrožna sodnica Doris Jarc, je, ali je bil specialist ORL klican ob pravem času oziroma dovolj zgodaj, da zaradi nevzpostavljene dihalne poti ne bi prišlo do sekundarnega srčnega zastoja (ta pa je povezan s poslabšanjem zdravstvenega stanja). Prvostopenjsko sodišče je protipravnost ravnanja zdravstvenega osebja utemeljilo s prepoznim klicem specialista ORL na pomoč pri vzpostavljanju dihalne poti.
»Glede na to, da so trije telefonski klici terjali določen čas (eno klicanje se je odvrtelo v prazno, v dveh pa je morala klicateljica podati precej podatkov) in da je do srčnega zastoja prišlo ob 10.10, ni izključeno, da je bila dr. Milica Lukič napotena, naj pokliče specialista, ob 10. uri, kakor je dr. Karner posredoval informacijo v postopku ekspertnega nadzora. Z izpovedjo dr. Lukičeve je skladna izpoved dr. Jereba, da sta bila specialista klicana v fazi, ko intubacija in bronhoskopija nita šli, preden se je začelo postopek traheotomije,« v sodbi zapišejo višji sodniki in dodajo, da izpovedbi dr. Lukičeve in dr. Jereba kažeta, da sta dr. Jereb in dr. Karner poskušala zagotoviti pomoč specialista ORL še pred srčnim zastojem.
Sinkovičeva je morala po nareku višjih sodnikov dopolniti svoje izvedeniško mnenje. Na prvem sojenju je ocenila, da do sekundarnega zastoja srca ne bi prišlo, če bi bila dihalna pot vzpostavljena v 20 minutah, in da bi bil rezultat drugačen, če se po zastoju srca dihalna pot ne bi vzpostavljala še 30 minut. Na zadnji obravnavi pa je pojasnila, da so že ob 9.45 nastali prvi znaki, »ki so dali misliti, da bodo težave z dihanjem. Če v roku 5 do 10 minut ugotoviš, da ne moreš intubirati, takoj kličeš pomoč,« je bila jasna. In ni dvomila, da sta zdravnika dala vse od sebe. Ne nazadnje je šlo za težek in redek primer intubacije oziroma se kaj takšnega zgodi na eno od tisoč intubacij. Zato je, kot je nadaljevala, v takih primerih nujen hiter prihod specialista ORL, saj ima ta pri vzpostavljanju dihalne poti s kirurškim posegom zelo veliko prakse, postopek lahko opravi v dveh do treh minutah.
»Si bolj spreten, če to delaš vsak dan,« je pojasnila in dodala, da je veliko vlogo pri vzpostavljanju dihalne poti igral tudi edem oziroma oteklina Sebastianovega grla. Sojenje se bo z zaslišanjem prič nadaljevalo marca.
Svečka gori v spomin na Sebastiana. FOTO: Marko Feist
Po odstranitvi tubusa naj bi se namreč zdravniki kar 20 minut trudili 24-letnemu fantu spet vzpostaviti dihalno pot. Dr. Primož Karner mu je zaradi inspiratornega stridorja želel vstaviti tubus, vendar ga zaradi velikega edema, ki ga je opazil, ni mogel. Pomagal mu je dr. Matjaž Jereb, ki je dihalno pot poskušal vzpostaviti z bronhoskopom, vendar tudi njemu ni uspelo. Oba sta poskušala še s postopno konikotomijo, a nista bila uspešna. Nakar je Karner poskušal s perkutano traheotomijo in uspelo mu je vstaviti žico in kanilo, ne pa tubusa. Problem je bila namreč obsežna oteklina vratu.
Urška Trotovšek in Damijan Ojsteršek sta razočarana, da je višje sodišče zadevo vrnilo na začetek. FOTO: Marko Feist
Karner je nadaljeval postopek perkutane traheotomije in ob 10.40 vstavil tubus. Ves ta čas pa je bil Sebastian predihavan z masko z balonom – ambujem. Nesrečniku je med poskusom vzpostavljanja dihalne poti srce zastalo ob 10.10. Takoj se je začela reanimacija z zdravili in zunanjo masažo srca. Tako je bil kar trikrat defibriliran, ves čas pa tudi predihavan. Ob 10.50 je bil srčni utrip spet vzpostavljen. Vmes je bil na pomoč klican specialist otorinolaringologije dr. Aleksander Ančin, prišel je ob 10.40, ko je bil tubus ravno vstavljen, dr. Matevž Srpčič, torakalni kirurg, pa še pozneje.
Usoden sekundarni srčni zastoj
Eno izmed glavnih vprašanj, na katero bo morala v ponovljenem sojenju odgovoriti ljubljanska okrožna sodnica Doris Jarc, je, ali je bil specialist ORL klican ob pravem času oziroma dovolj zgodaj, da zaradi nevzpostavljene dihalne poti ne bi prišlo do sekundarnega srčnega zastoja (ta pa je povezan s poslabšanjem zdravstvenega stanja). Prvostopenjsko sodišče je protipravnost ravnanja zdravstvenega osebja utemeljilo s prepoznim klicem specialista ORL na pomoč pri vzpostavljanju dihalne poti.
»Glede na to, da so trije telefonski klici terjali določen čas (eno klicanje se je odvrtelo v prazno, v dveh pa je morala klicateljica podati precej podatkov) in da je do srčnega zastoja prišlo ob 10.10, ni izključeno, da je bila dr. Milica Lukič napotena, naj pokliče specialista, ob 10. uri, kakor je dr. Karner posredoval informacijo v postopku ekspertnega nadzora. Z izpovedjo dr. Lukičeve je skladna izpoved dr. Jereba, da sta bila specialista klicana v fazi, ko intubacija in bronhoskopija nita šli, preden se je začelo postopek traheotomije,« v sodbi zapišejo višji sodniki in dodajo, da izpovedbi dr. Lukičeve in dr. Jereba kažeta, da sta dr. Jereb in dr. Karner poskušala zagotoviti pomoč specialista ORL še pred srčnim zastojem.
Če v roku 5 do 10 minut ugotoviš, da ne moreš intubirati, kličeš takoj pomoč.
Sinkovičeva je morala po nareku višjih sodnikov dopolniti svoje izvedeniško mnenje. Na prvem sojenju je ocenila, da do sekundarnega zastoja srca ne bi prišlo, če bi bila dihalna pot vzpostavljena v 20 minutah, in da bi bil rezultat drugačen, če se po zastoju srca dihalna pot ne bi vzpostavljala še 30 minut. Na zadnji obravnavi pa je pojasnila, da so že ob 9.45 nastali prvi znaki, »ki so dali misliti, da bodo težave z dihanjem. Če v roku 5 do 10 minut ugotoviš, da ne moreš intubirati, takoj kličeš pomoč,« je bila jasna. In ni dvomila, da sta zdravnika dala vse od sebe. Ne nazadnje je šlo za težek in redek primer intubacije oziroma se kaj takšnega zgodi na eno od tisoč intubacij. Zato je, kot je nadaljevala, v takih primerih nujen hiter prihod specialista ORL, saj ima ta pri vzpostavljanju dihalne poti s kirurškim posegom zelo veliko prakse, postopek lahko opravi v dveh do treh minutah.
65 tisoč evrov od UKC Ljubljana terjajo starši.
»Si bolj spreten, če to delaš vsak dan,« je pojasnila in dodala, da je veliko vlogo pri vzpostavljanju dihalne poti igral tudi edem oziroma oteklina Sebastianovega grla. Sojenje se bo z zaslišanjem prič nadaljevalo marca.
