Sinovemu morilcu bi odrobil glavo

LJUBLJANA – Zaim Kličić iz Bosne in Hercegovine je slišati zadovoljen. »Trideset let zapora je primerna kazen, toda če vprašate mene, jaz bi mu glavo odrobil,« je pokomentiral včerajšnjo sodbo v imenu ljudstva, s katero je sodnica okrožnega sodišča Vesna Podjed spoznala 38-letnega Mervana Šljivarja iz Dola pri Ljubljani za krivega umora iz brezobzirnega maščevanja, žrtev pa je bil Zaimov sin Nedžad.

Ubil sem ga, Alaha mi

Šljivar je v zaključnih besedah dejal: »S tem kaznivim dejanjem nimam absolutno ničesar.« Popolnoma drugačnega mnenja pa so bili Nedžadovi starši Zaim in Safija. Oče je vzkliknil, da za njiju ni vprašanje, kdo je sinov krvnik. »Točno vemo, kdo je krivec. Ta heroj je bil glavni organizator,« je pogledal proti Šljivarju. »Kriminalec!« Mati pa je Šlivarja napadla kar pred sodno dvorano. »Morilec!« je po hodniku odmeval njen krik.

Tudi za tožilko Dragico Abrahamsberg ni bilo dvoma. »Obsodite ga na 30 let zapora, olajševalnih okoliščin zanj ni,« je nagovorila sodnico Podjedovo. Nasprotno pa obramba, Šljivarjeva odvetnika Blaž Kovačič Mlinar in Tea Mlinar Kovačič sta jo prepričevala: »Ni dokazov, zato predlagava oprostilno sodbo.«
Slovenski tožilci so od bosanskih prevzeli pregon proti Šljivarju. V obtožbi so ga predstavili kot glavnega akterja v primeru krvavega dogodka z noči na 14. septembra 2014 v lokalu Gold v Ostrožcu pri Cazinu, ko naj bi Haris Gredelj, Sabahudin Ikeljić, Dragan Pavlović in Mehmed Rekić skupaj z njim oboroženi in zamaskirani vstopili vanj. Kličić je sam sedel v loži, Šljivar pa je stopil k njemu, ga s pištolo pretepel, nato pa umoril s strelom v glavo. Dejanje naj bi storil iz maščevanja, ker naj bi mu Kličić dolgoval denar ter ga še prijavil policistom, da naj bi nekomu naročil na njegovo hišo vreči eksplozivno napravo.
Umor je bil v Bosni zelo odmeven, saj so umorjenega Kličića poznali skoraj vsi. Z vzdevkoma Krajiški ali Cazinski Rambo je bil znan po tem, da je na spletni strani youtube pod naslovom Born for action (Rojen za akcijo) razkazoval svojo spretnost z orožjem.

Po umoru je Šljivar odšel v Slovenijo in postal nedosegljiv bosanski roki pravice, preostalim grešnikom pa so sodili v Bihaću, kjer so svojo vpletenost v dogajanje v Goldu priznali in kot morilca po vrsti obremenjevali ravno Šljivarja. Eden od njih je denimo povedal tako: »Šljivar je takoj odšel proti pultu in tam zavil v levo, potem pa sem že zaslišal vpitje in strel ter klic 'tecite'. Vsi smo začeli bežati, med bežanjem pa sem slišal Šljivarja reči 'Ubil sem ga, Alaha mi'.«
Obsojeni so bili: Pavlović na dve leti in osem mesecev zapora. Gredelj na šest let in dva meseca, Rekić na šest let in pol, Ikeljić pa na pet let zapora.

Travmatiziranim niso verjeli

»Danes pred vami stoji nedolžen človek, ki je v priporu že skoraj tri leta. Tožilstvo proti meni nima dokazov, razen izjav nekih oseb, ki so jih v tem postopku zaslišali v Bosni, ko mene ni bilo zraven in se nisem mogel braniti. Predvidevam, da so se želele na tak način zgolj razbremeniti oziroma si zagotoviti nižjo kazen,« je v uvod ljubljanskega sodnega procesa zaradi umora v Bosni povedal Šljivar.

Četverica v Bosni obsojenih, ki so ga v tamkajšnjem postopku torej obremenjevali, pa so na ljubljanskem sojenju zaslišani kot priče obrnili ploščo. »Ne spomnim se. Ničesar ne želim povedati. Psihično sem nestabilen. Bilo je pod prisilo policije, ki mi je grozila verbalno in fizično. Zaradi lastne varnosti in varnosti moje družine več ne morem reči,« so iz njihovih ust deževale besede, za umor Ramba pa niso več krivili Šljivarja.
Tožilka Abrahamsbergova jim ni verjela in tudi sodnica je včeraj sporočila, da je dokazov o krivdi dovolj in da tudi nje niso prepričali neprepričljivi pomagači pri umoru, ko so torej govorili, »da so ubogi, travmatizirani in so se izgovarjali na izgubo spomina. Nobeden pa ni navedel niti enega razloga, zakaj so v tem postopku izpovedovali drugače kot v Bosni. Olajševalnih okoliščin ni, kazen pa je skladna s sodno prakso v primeru najhujših kaznivih dejanj,« je dejala Podjedova. Mervana Šljivarja je obsodila na 30 let zapora, če bi mu sodili v Bosni, bi mu jih pretilo 40.
Popolnoma mirno je sprejel sodbo, s katero je nepravnomočno obsojen na najvišjo možno kazen po slovenski zakonodaji. Še preden pa so ga pravosodni policisti olisičili in ga do pravnomočnosti sodbe pospremili v pripor na Povšetovo, se je zagovornica Mlinar Kovačičeva od njega poslovila z besedami: »Ja nič, pritožili se bomo, a ne?«