Sklenila pogodbo o preživljanju in umrla
»Smrt je gotova, a njena ura negotova,« je neznanka, ki je odsev pojmovanja človekove končnosti, so spomnili vrhovni sodniki, ko so po prvostopenjskem in drugostopenjskem sodišču prav tako dali košarico svojcem ženske, ki je pred leti s sosedo sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, in to le šest dni pred svojo smrtjo. Svojci so namreč zahtevali ugotovitev ničnosti pogodbe oziroma njeno razveljavitev, in opozorili, da se je tudi soseda morala zavedati, da so njihovi sorodnici dnevi šteti. A na sodišču tega niso dokazali.
Svojci so opozorili, da se je soseda morala zavedati, da so njihovi sorodnici dnevi šteti.
Zgodilo se je res hitro. Sosedi sta avgusta 2016 pri notarju sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, po kateri bi ob preživljankini smrti 7/8 deleža stanovanja, v katerem je bivala, prešlo na sosedo, ki bi v zameno zanjo skrbela in ji nudila vso potrebno nego ter pomoč do smrti. Dva dni pred sklenitvijo pogodbe je bila preživljanka sprejeta na oddelek za infekcijske bolezni, po opravljenem CT trebuha, ki je pokazal perforacijo žolčnika in karcinomatozo paritoneja, pa premeščena na oddelek za abdominalno kirurgijo. Po šestih dneh od sklenitve pogodbe je torej umrla, so dogajanje povzeli vrhovni sodniki.
Zaupen odnos
Svojci pokojne so torej pogoreli na sodiščih prve in druge stopnje, vrhovno sodišče pa je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Po presoji sodišč nižjih stopenj je v trenutku sklepanja pogodbe obstajala določena mera tveganja, saj natančnega datuma smrti ni bilo mogoče napovedati, je pa soseda preživljanki pomoč nudila že pred sklenitvijo pogodbe. »Med njima sta obstajala zaupen odnos in medsebojna čustvena navezanost. Za preživljanko je bilo zato bistveno, da ji pomoč nudi prav toženka,« so opozorili sodniki.
Svojci so torej trdili, da je bilo med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo očitno nesorazmerje, saj je pokojna umrla šesti dan po sklenitvi pogodbe, glede na starost in zdravstveno stanje pa bi soseda morala vedeti, da je bilo zdravstveno stanje tako, da je bilo smrt pričakovati v zelo kratkem času, zaradi vseh predpisanih zdravil in posegov pa njihova sorodnica menda ni bila sposobna oblikovati prave volje. Soseda pa je odgovorila, da je bila preživljanka v trenutku sklepanja pogodbe sposobna oblikovati in izraziti svojo pravo voljo, in sicer je želela, da toženka zanjo poskrbi po njenih željah in je celo nasprotovala pomoči svojih družinskih članov. V času sklenitve pogodbe se je njeno zdravstveno stanje izboljševalo, zato hitre smrti ni bilo mogoče predvideti. Tudi izvedenec je poudaril, da med zdravljenjem ni bilo mogoče zaključiti, da bo pokojna v kratkem umrla, sicer se ne bi tako »aktivno trudili okoli nje«.
Kot so opozorili vrhovni sodniki, spada pogodba o dosmrtnem preživljanju med odplačne pogodbe, ki pa je specifična, saj jo opredeljujeta dve neznanki, zaradi katerih je »natančno ekonomistično vrednotenje vzajemnih izpolnitev neuporabno«. Dejstvo je namreč, da »preživljavčevih« obveznosti in dajatev ni mogoče natančno in merljivo izraziti, bodisi v denarju ali z nekim skupnim imenovalcem. Čeprav je urno postavko nege in druge skrbi sicer mogoče izračunati, je neločljiv sestavni del tipičnega razmerja po tej pogodbi tudi kontekst človeškega razmerja, kar je v večini primerov odločilnega pomena za sklenitev pogodbe, so opozorili sodniki. Druga neznanka pa je torej že omenjeno vprašanje »ure smrti«.
Sklenitev pogodbe v času, ko preživljancu smrt že gleda v obraz in je le še vprašanje dni, kdaj bo nastopila, ne bi bila dopustna.
Vrhovni sodniki so ugotovili dejstva, da je bila pogodba sklenjena dva dni po sprejemu 90 let stare preživljanke v bolnišnico, šest dni kasneje pa je umrla. »Zgoščenost razvoja dogodkov po preživljankinem sprejemu v bolnišnico lahko na prvi pogled vzbudi vtis o neizbežni bližini njene smrti. Vendar je tak vtis varljiv,« so opozorili sodniki. Pogled, ki zajame celoten kontekst sklepanja pogodbe, namreč izriše bistveno drugačno sliko. Smrt preživljanke je resda nastopila hitro, a ni šlo za primer, kjer bi bila bolnica v terminalni fazi bolezni, ali ko bi medicina »dvignila roke,« saj so se tekom hospitalizacije bolnice s socialno delavko pogovarjali o eventualni namestitvi v dom starostnikov v primeru poslabšanja stanja. Sklenitev pogodbe v času, ko preživljancu »smrt že gleda v obraz in je le še vprašanje dni, kdaj bo nastopila,« ne bi bila dopustna. A v tem primeru se je zdravstveno stanje celo sprva toliko izboljšalo, da je bolnica celo hodila s pomočjo hojice. Tega, koliko časa bo morala toženka izpolnjevati pogodbene obveznosti, stranki torej nista mogli vedeti. Vsaka nase sta prevzeli riziko, »da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju«.
