Skrivnost celovškega ropa 25 let pozneje

Ljubljana – Mineva petindvajset let od razvpitega ropa v Celovcu, ki so ga v noči na ponedeljek, 23. maja 1994, izvedli štirje pripadniki specialne enote slovenske policije (SEP), toda nad spodletelo akcijo še vedno leži gosta koprena skrivnostnosti.

Čeprav so na notranjem ministrstvu takoj po dogodku zanikali vse govorice in namigovanja o vpletenosti vrha MNZ oziroma države, mnogih niso prepričali. Ni bilo odgovorov na kup vprašanj in ob kopici dvomov je vse skupaj obstalo pri tem, da pravzaprav še danes nič ni jasno. So specialci Domen Vivod, Darko Zidanski, Matjaž Kerec in Zdenko Polšak res delovali na svojo roko? In kakšna je bila prava vloga petega udeleženca, hrvaškega državljana Mateta Stepića, za katerega nekateri menijo, da je igral pomembno vlogo pri organizaciji ropa v Celovcu? Dva dni po dogodku so ga v Ljubljani še zasliševali, nato so ga »po nesreči« spustili, kmalu zatem pa je bila za njim razpisana mednarodna tiralica. Veljala je do leta 2006, ko je Stepićevo ime izginilo s seznama iskanih oseb. Začenjamo objavo serije prispevkov, v katerih razkrivamo tudi nekatere podatke, ki še niso bili objavljeni. Prvo pismo bomo objavili že jutri.



Celovški rop je sprožil vrsto še nepojasnjenih vprašanj, povzročil pa je tudi mali potres v vrhu notranjega ministrstva. Govorice, da vendarle ni šlo za navaden rop, temveč za akcijo po naročilu, so se še trdneje zasidrale potem, ko je po izjemno hitri aretaciji vpletenih specialcev preiskava potekala nenavadno počasi. Vsi, razen Matjaža Kereca, ki se je znašel v rokah avstrijskih kolegov že nekaj minut po ponesrečeni akciji, zaradi česar udeležbe seveda ni mogel zanikati, so namreč vztrajno molčali.

Nesporno dejstvo je, da se je v majski noči 1994. v celovški hiši zakoncev Högler, 56-letnega Adolfa in 43-letne Elfride, zgodilo nasilno dejanje, ki je zaradi vpletenosti slovenskih policijskih specialcev vrglo senco na naše notranje ministrstvo.

Na policiji so po ropu pohiteli z ogorčenimi izjavami, v katerih so odločno zanikali razširjene govorice in ugibanja o vpletenosti državnega vrha in policije, hkrati pa so deževale obljube o čim hitrejši razjasnitvi vseh okoliščin. Res je kazalo tako, saj je veliko podatkov zelo hitro prišlo v javnost.



Tudi o žrtvi, Adolfu Höglerju, je pricurljalo nekaj informacij, ki so ga postavljale v vrsto oseb, ki naj ne bi imele ravno čistih rok. Omenjena je bila trgovina z orožjem in v tem primeru naj bi šlo morda za izterjavo dolgov. Notranji minister Ivan Bizjak se je trdno oklenil pojasnila, da so specialci za rop koristili svoj prosti čas. Kakor koli, razvpita akcija specialcev je pomenila sramoto za vso slovensko policijo, njen ugled v javnosti je bil močno omajan. Dejanje je za seboj potegnilo tudi nekaj posledic: zaradi objektivne odgovornosti je odstopil notranji minister Ivan Bizjak, v predčasni pokoj je šel poveljnik specialne enote Vinko Beznik, sredi leta se je v pokoj umaknil tedanji direktor uprave kriminalistične policije Mitja Klavora (vendar on zaradi afere Depala vas dva meseca pred ropom). Kljub kadrovskim zamenjavam je na svojem stolčku obsedel tedanji državni sekretar Borut Likar, ki je imel pod komando tudi specialno enoto policije. Objektivna odgovornost ga je nekako obšla. Kriminalist Hinko Zajtl, ki je 24. maja vodil prvo zaslišanje v Celovcu priprtega Kereca, pa je 1. septembra 1994 na svojo željo zapustil službo na MNZ. Pozneje se je tudi sam znašel pred sodiščem zaradi domnevne vpletenosti pri organizirani kraji avtomobilov.

Igra?

Na trenutke se je zdelo, da je vse ali vsaj del dogajanja v zvezi s Celovcem nekakšna igra, ob tem pa je bilo jasno, da vsi igralci niso natanko vedeli, za kaj gre; kot da bi se nekateri slabo naučili svojih vlog. Vse to se je dogajalo tudi pozneje na sodnih obravnavah, ko smo slišali veliko nasprotujočih si izjav.

Po uradni različici so se 26-letni Darko Zidanski ter enako stara Domen Vivod in Matjaž Kerec ter leto dni mlajši Zdenko Polšak po poprejšnjem dogovoru pozno zvečer sestali pred znano trgovino KGM v Celovcu. Pozneje je prišlo na dan, da je bil z njimi še »neki neznanec«, ki je hitro dobil ime – Mate Stepić, hrvaški državljan.



Pri organizaciji naj bi poleg šefa Stepića sodelovala še Vivod in Zidanski. Okoli polnoči so zasedli položaje okrog hiše zakoncev Högler, kjer naj bi pobrali večjo vsoto denarja oziroma nekakšne dokumente. Zamaskirani so skozi kletno okno vdrli v hišo, nato pa se je v zgornjih prostorih zapletlo; pasje lajanje je zbudilo zakonca, tedaj so v sobo vdrli neznanci, bilo je nekaj nasilja, tekla je kri, slišati je bilo nekaj strelov in padla je žrtev – Höglerjev pes –, nato pa je sledil brezglavi beg. Pozneje so nekateri ocenjevali, da so se profesionalci obnašali dokaj neprofesionalno. Skratka, rop oziroma naloga, ki bi jo morali opraviti, je spodletela.

Matjaža Kereca so avstrijski policisti prijeli že štiri minute po dogodku. Aretirali so ga pripadniki posebne policijske enote, imenovane Kobra, ki so na cesti postavili blokado. Kot da so pripravljeni čakali prav nanj. Z avtomobilom renault 4, s katerim se je pripeljal na dogovorjeno mesto v Celovcu (katrca je bila njegova last), je namreč zdrvel nazaj proti Ljubelju, medtem ko so njegovi kolegi ubrali drugo pot in se izognili vsem kontrolam. V Slovenijo naj bi se vrnili prek Dravograda, v smeri torej, kjer ni bilo pričakovati cestnih zapor. V zvezi s tem je bilo slišati domneve, da naj bi bil Kerec že prej določen za žrtev, če akcija ne uspe.

Dan zatem so identificirali preostale udeležence in v ljubljanskem priporu sta se znašla Vivod in Polšak. Zadnjega so konec tedna (28. maja) aretirali Darka Zidanskega, ki je z ekipo slovenskih specialcev dan po celovški polomiji odpotoval na mednarodno tekmovanje na Nizozemsko. Ko se je 28. maja vrnil z uspešnega nastopa, so ga kriminalisti počakali že na karavanškem mejnem prehodu. V priporu se je znašel tudi Tomaž Hrovat, 20-letni pripadnik specialne enote, ki je bil skupaj s četverico osumljen udeležbe pri kaznivem dejanju mesec dni prej (25. aprila), ko naj bi ista skupina v Ljubljani napadla in oropala preprodajalce cigaret in jim pobrala veliko vsoto denarja.

Izpuščena glavna priča

Znotraj policije je bilo precej jeze in razburjenja tudi okoli postopka v zvezi z Matetom Stepićem, ki naj bi bil organizator obeh ropov – aprilskega v Ljubljani in majskega v Celovcu.

Njegovo ime se je namreč pojavljalo od začetka preiskave. Javno izrečena ugotovitev z vrha kriminalistične policije, da se specialci ropa niso lotili samoiniciativno, je merila tudi na Stepića. Toda Mate Stepić se je po nerodnosti ali pa, kdo ve, zakaj, izmaknil nadaljnjim postopkom in se pravočasno umaknil v tujino, čeprav naj bi bil ena ključnih oseb v razjasnitvi ropa, o katerem so krožile številne obtožbe, tudi na račun policije. Že na prvih zaslišanjih so ga omenjali kot petega roparja, zato še danes ni jasno, kako se je izmuznil, ko pa je naša policija že dan po Celovcu vedela tako rekoč vse, tudi Stepićevo ime je bilo zraven. Zato so ga v sredo, 25. maja 1994, privedli na zaslišanje na takratno upravo za notranje zadeve (UNZ) Ljubljana, a so ga zaradi domnevno pomanjkljivih dokazov spustili. Stepić je takoj izkoristil priložnost in se umaknil na varno, njegova družina, ki je stanovala v najetem stanovanju v Ferantovem vrtu, last takratnega slovenskega veleposlanika v Londonu Matjaža Šinkovca, pa se je pod varstvom in budnim nadzorom policije sredi junija preselila v Zagreb. Nočno selitev so namreč budno spremljali, saj so nekateri v bližini, na prepovedanem prostoru, videli mišje siv kombi brez oken, z zračnikom na strehi.

Dokazov zoper Stepića torej naj ne bi bilo, utemeljenega suma o kaznivem dejanju tudi ne. S celovškim ropom ga je povezoval le podatek, da je Domen Vivod v celovški noči vozil na njegovo ime najeti avtomobil znamke renault 21! To pa, po izjavi nekega kriminalista, še ni utemeljen sum o vpletenosti, medtem ko so nekateri policijski kolegi kljub pomanjkljivim dokazom menili, da bi veljalo hrvaškega državljana, čigar ime se je le prevečkrat pojavljalo v različnih kombinacijah, še kakšen dan zadržati pod ključem. Konec koncev ne bi bil prvi, ki bi, četudi nedolžen, priprt počakal na »kriminalistične izvide«, kot se je izrazil eden od preiskovalcev.