Slovenka otrokoma preprečevala stike z očetom, takšna kazen jo čaka

Ob ločitvi staršev so nemalokrat največje žrtve nesoglasij in nezmožnosti odraslih, da uredijo medsebojne odnose, otroci, ki postanejo sredstva za medsebojno obračunavanje. Pri tem se za dosego lastnih ciljev velikokrat zanemarijo otrokove koristi. Vrhovno sodišče se je v teh dneh ukvarjalo s primerom ženske, ki je bila obsojena, ker je po mnenju sodišča »zlonamerno onemogočala izvršitev izvršljivih začasnih odredb o stikih med mladoletnima otrokoma in njunim očetom«. Obsojenka je po mnenju sodišča prvenstveno prekršila osebnostne pravice svojih otrok do stikov z drugim staršem, saj so stiki predvsem otrokova pravica, hkrati pa je z očitanim ravnanjem posegla v osebnostne pravice svojega bivšega moža, saj spada pravica do stikov s svojim otrokom pod okrilje pravice do družinskega življenja. Pomagal ni niti izgovor, da hčeri zavračata stike z očetom, saj se je izkazalo, da je k temu pripomogla prav njuna mati.

O koristi otrok

Okrajno sodišče v Mariboru je M. G. novembra 2017 spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe in ji izreklo pogojno obsodbo, in sicer ji je določilo enotno kazen devetih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Višje sodišče, ki je nekoliko poseglo v sodbo in del očitkov izpustilo, ji je kazen znižalo na šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper pravnomočno sodbo se je pritožila obramba, pa tudi tožilstvo, a je vrhovno sodišče obema dalo košarico.

M. G. so očitali, da v daljšem časovnem obdobju ob posameznih dneh ni spoštovala odločb sodišča, in sicer hčera ni predala očetu U. B., čeprav njeno zdravstveno stanje ni bilo tako, da tega ne bi mogla, ni ju vozila na stike v uradne prostore CSD, čeprav bi se stiki izvajali ob prisotnosti socialnih delavcev, ob dogovorjenih dneh pa hčera ni vrnila očetu. Edini njen namen pa je bil po mnenju sodišča preprečiti stik mladoletnih otrok z njunim očetom, torej preprečiti, da bi otroka lahko vzdrževala oziroma navezala čustven odnos oziroma povezanost z drugim staršem, ki pa bi bil v njuno korist.

Zagovornik je med drugim opozoril, da so bile vse začasne odredbe, ki jih je kršila, pozneje razveljavljene, a tudi to ni spremenilo odločitve sodišča, saj so bile v tistem trenutku izvršljive. Obramba je prav tako zanikala, da bi M. G. ravnala zlonamerno, saj so jo menda vodile le koristi otrok. Poudarila je, da mora načelo največje otrokove koristi predstavljati vodilo tudi v kazenskem postopku, v katerem se odloča o kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotavljati, ali je izvrševanje posamezne sodne odločbe res v največjem interesu otroka. Sodišče v kazenskem postopku torej ne bi smelo slepo slediti odločbam, ki so bile izdane v pravdnem postopku, ki so bile poleg tega razveljavljene, temveč mora ugotoviti, ali je izvrševanje teh odločb dejansko v največjo korist obeh mladoletnih otrok, ugotoviti pa mora tudi voljo otrok. »Obsojenkini hčerki sta namreč jasno izrazili voljo, da stikov z očetom ne želita, kar bi moralo sodišče upoštevati,« je menila obramba.

A kot so se strinjali tudi vrhovni sodniki, sta okrajno in višje sodišče opravili takšno presojo in ugotovili, da bi bili stiki mladoletnih otrok z oškodovancem v inkriminiranem času otrokoma v največjo korist, kot tudi, da obsojenka ni imela nobenega utemeljenega razloga, da hčerama ne bi omogočila, da z očetom še naprej razvijata naklonjen odnos. Tudi sodna izvedenka klinične psihologije Marija Breznikar je ugotovila, da je bil odklonilni odnos otrok do stikov z očetom posledica odtujitvenega sindroma, h kateremu je s svojim ravnanjem, ko hčerk ni vodila na odrejene stike in ko je tudi sama do U. B. gojila sovražen odnos, prispevala prav obsojenka. Stiki bi bili torej v največjo korist otrok in bi preprečevali nadaljnje odtujevanje.