SODNIK ZALEZOVALEC
Sodnikova ljubica je dejala, da je spoznala, da nima jajc zapustiti žene
Sodišče je obsodilo predsednika mariborskega delovnega sodišča Stanka Omerzuja. Pogojna obsodba na šest mesecev zapora in prepoved približevanja oškodovanki.
Odpri galerijo
Stanko Omerzu je pred branjem sodbe zapustil sodno dvorano.
MARIBOR – Štiri ure je zalezovanja obtoženi Stanko Omerzu, predsednik mariborskega delovnega in socialnega sodišča, prepričeval okrajno sodnico Simono Krajnc o svoji nedolžnosti. Toda avtoritativna sodnica, ki je med sojenjem dokazala, da se ne boji niti prekaljenih odvetniških mačkov niti sodnikov z dolgoletnim stažem, se ni dala prepričati. Omerzuja je po dolgotrajnem in napornem sojenju, polnem izmikanj in podtikanj, obsodila na pogojno kazen šestih mesecev zapora.
Stanko Omerzu kot pravniški strokovnjak seveda še kako dobro ve, da mu ne bo treba za zapahe, če v naslednjih dveh letih, kolikor traja preizkusna doba, ne bo storil enakega ali istovrstnega kaznivega dejanja. Ker se je tega zavedala tudi sodnica, je še zaostrila kazen, čeprav tožilka Ivanka Slana tega v svojem zaključnem govoru, ni predlagala. Sodniku Omerzuju je izrekla prepoved približevanja žrtvi in mu naložila, da v primeru, da bo prepoved približevanja in komuniciranja z oškodovanko prekršil, končal v zaporu. V praksi to pomeni, da se sodnik Omerzu dve leti ne sme približati niti bloku, v katerem prebiva Slovenjebistričanka, kot tudi ne stavbi, v kateri je zaposlena.
Večina zaključnih besed tožilstva in obrambe je potekala za zaprtimi vrati. Razlog? Podrobnosti iz osebnega življenja obtoženega in oškodovanke. Podobno je bilo z izrekom sodbe. Prvi del je bil javen, nato pa je javnost ponovno morala na hodnik pred sodno dvorano mariborskega okrajnega sodišča. Nadvse zanimivo je tudi, da višji sodnik Stanko Omerzu svoje obsodbe ni slišal v živo. Po svojem zaključnem govoru je namreč zapustil sodno dvorano in ni bil prisoten niti pri izreku sodbe.
Da je bil obsojen na pogojno kazen, ga je po telefonu obvestil njegov zagovornik, odvetnik Velimir Cugmas. Obtožnica je sodnika bremenila, da je po vzpostavitvi razmerja oškodovanko zalezoval. Sodnikova ljubica je na sodišču dejala, da je po enem letu prijateljevanja spoznala, da nima jajc zapustiti žene, zato je prekinila razmerje z njim. Potem jo je nenehno klical in ji pisal z različnih telefonskih številk, sporočila pa so bila enkrat ljubeča, drugič grozilna.
Pozneje ji je nekdo po telefonu sporočil, da je Omerzu storil samomor in da »naj zdaj živi s to vestjo«. Pred svojimi vhodnimi vrati je trikrat našla vrtnico, enkrat pa obesek z napisom Ljubim te. Enkrat se je nenapovedano sam pojavil pred njenimi vrati. Ker ni več vedela, kaj naj stori, je njuno celotno zasebno korespondenco po elektronski pošti poslala njegovi ženi. Odpisal pa ji je on, in sicer da je s tem storila kaznivo dejanje, hkrati pa jo je spet vabil na kavo. Ker celotni zadevi ni bilo videti ne konca ne kraja, je oškodovanka poklicala policijo.
Stanko Omerzu kot pravniški strokovnjak seveda še kako dobro ve, da mu ne bo treba za zapahe, če v naslednjih dveh letih, kolikor traja preizkusna doba, ne bo storil enakega ali istovrstnega kaznivega dejanja. Ker se je tega zavedala tudi sodnica, je še zaostrila kazen, čeprav tožilka Ivanka Slana tega v svojem zaključnem govoru, ni predlagala. Sodniku Omerzuju je izrekla prepoved približevanja žrtvi in mu naložila, da v primeru, da bo prepoved približevanja in komuniciranja z oškodovanko prekršil, končal v zaporu. V praksi to pomeni, da se sodnik Omerzu dve leti ne sme približati niti bloku, v katerem prebiva Slovenjebistričanka, kot tudi ne stavbi, v kateri je zaposlena.
4 ure je Stanko Omerzu prepričeval sodišče o svoji nedolžnosti.
Večina zaključnih besed tožilstva in obrambe je potekala za zaprtimi vrati. Razlog? Podrobnosti iz osebnega življenja obtoženega in oškodovanke. Podobno je bilo z izrekom sodbe. Prvi del je bil javen, nato pa je javnost ponovno morala na hodnik pred sodno dvorano mariborskega okrajnega sodišča. Nadvse zanimivo je tudi, da višji sodnik Stanko Omerzu svoje obsodbe ni slišal v živo. Po svojem zaključnem govoru je namreč zapustil sodno dvorano in ni bil prisoten niti pri izreku sodbe.
Da je bil obsojen na pogojno kazen, ga je po telefonu obvestil njegov zagovornik, odvetnik Velimir Cugmas. Obtožnica je sodnika bremenila, da je po vzpostavitvi razmerja oškodovanko zalezoval. Sodnikova ljubica je na sodišču dejala, da je po enem letu prijateljevanja spoznala, da nima jajc zapustiti žene, zato je prekinila razmerje z njim. Potem jo je nenehno klical in ji pisal z različnih telefonskih številk, sporočila pa so bila enkrat ljubeča, drugič grozilna.
Pozneje ji je nekdo po telefonu sporočil, da je Omerzu storil samomor in da »naj zdaj živi s to vestjo«. Pred svojimi vhodnimi vrati je trikrat našla vrtnico, enkrat pa obesek z napisom Ljubim te. Enkrat se je nenapovedano sam pojavil pred njenimi vrati. Ker ni več vedela, kaj naj stori, je njuno celotno zasebno korespondenco po elektronski pošti poslala njegovi ženi. Odpisal pa ji je on, in sicer da je s tem storila kaznivo dejanje, hkrati pa jo je spet vabil na kavo. Ker celotni zadevi ni bilo videti ne konca ne kraja, je oškodovanka poklicala policijo.
