Sosedje na sodišču zaradi pasjega laježa

Slovenci se že pregovorno radi srečujejo na sodiščih, kjer lahko družinski in sosedski spori dobijo tudi dolgo brado. Da smo se pripravljeni spreti in odvetnike angažirati še zaradi tako malenkostnih razlogov, pa priča tudi zgodba z okrajnega sodišča v Ormožu, ki je presojalo v primeru spora, ki je nastal zaradi – pasjega laježa.

Možakarja, ki ga je motil, so lastniki nadležnega kosmatinca namreč na zasebno tožbo preganjali zaradi štirih kaznivih dejanj grožnje in celo zalezovanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo odločilna dejstva, zaslišalo obdolženca in številne priče na obeh straneh, nato pa sklenilo, da mu kaznivih dejanj ni mogoče očitati, zato so ga julija lani oprostili.

A sosed se s tem nikakor ni strinjal, zato je prek odvetnice na sodbo vložil pritožbo na višje sodišče v Mariboru. Kot je ugotovilo sodišče, ni nikakršnega dvoma, da je bil vzrok konfliktov v letu 2022 med sosedoma pasji lajež. Oškodovanec je sicer skušal prikazati, da razlog za sosedov bes očitno leži nekje drugje, saj je imel psa že pet let, sosed pa je konflikten postal zadnji dve leti. A je obdolženec za sodišče dovolj prepričljivo pojasnil, da je pes sprva bolj »jokal«, nato pa se je težava z leti stopnjevala.

Grozil sosedu ali kosmatincu?

Sam se je tako večkrat odpravil k sosedu, zvonil na vrata, pri tem pa očitno izrekel tudi marsikatero krepko. A nobena priča ni potrdila, da bi res tudi grozil z nasiljem. Še več, celo oškodovančeva hči, ki je bila ob nekem dogodku prisotna, ni vedela povedati, na koga so se domnevne grožnje dejansko nanašale – na očeta ali na psa. Groženj ni bilo niti na videoposnetkih, ki jih je oškodovanec predložil sodišču, poleg tega pa se je tudi zapletal v protislovja, zaradi katerih je sodišče bolj verjelo domnevnemu storilcu.

Sodišče ni ustreglo tožnikom. FOTO: Uroš Hočevar

Odvetnica je sicer izpostavila, da so oškodovančevi sorodniki pričali, da se oškodovanec počuti ogroženega, kar pa samo po sebi ne dokazuje, da je sosed očitana kazniva dejanja izvršil, saj za to ni dokazov. Poleg tega pa gre tudi za priče, ki imajo zaradi narave odnosov z oškodovancem interes izpovedati njemu v korist. Očitka glede kaznivega dejanja zalezovanja – da naj bi pritiskal na hišni zvonec, hodil okoli hiše in svetil s prižgano svetilko okoli okna, ob čemer naj bi tudi žalil stanovalca, pa tudi več minut hupal pred hišo – pa niso potrdile niti oškodovančeve priče. Obdolženec pa je priznal očitek, da je res določene posnel, vendar mu je sodišče verjelo, da je to storil po nasvetu veterinarskega inšpektorja in policistov, da bi zbral »dokazno gradivo« zaradi laježa psa.

»Oškodovanec in priče so sicer s svojimi izpovedbami pogostost in intenziteto laježa poskušale minimalizirati, a neuspešno, saj so vse priče vendarle potrdile, da pes je dosti lajal. Pritožbeno sodišče verjame, da glede na bližino bivanja obdolženca in oškodovanca to lahko postane čez čas moteče,« so med drugim še zapisali višji sodniki. Pritožbo so pred kratkim zavrnili in potrdili oprostilno sodbo. Primer bo tako romal v anale med številne druge sosedske spore, ki najbrž ne bi smeli končati na sodišču in bi jih bilo bolje rešiti s pogovorom.