Štirikratni umor v Tekačevem: v posteljo z lovsko puško
Na celjskem sodišču se je z zaslišanjem nekaterih prič še v tretje začelo sojenje Kristijanu Kameniku, za zdaj edinemu, ki ga obtožnica bremeni štirikratnega umora v Tekačevem marca 2017. Takrat naj bi bilo na kraju dogodka več storilcev, a je Kamenik za zdaj še vedno edini, ki je sedel na zatožno klop. Enkrat je že bil obsojen na 20-letno zaporno kazen, po razveljavljeni sodbi je bil v drugo oproščen. A je višje sodišče tudi to sodbo razveljavilo in zdaj se je v Celju, po več letih, začelo še tretje sojenje. Kako se bo končalo, je nemogoče predvideti. Tudi zato, ker tožilstvo ne razpolaga več z njegovimi športnimi copati, katerih sledi naj bi našli na kraju zločina v Tekačevem pred skoraj 25 leti. Slednje so mu zasegli v hišni preiskavi, a ker odredba naj ne bi bila dovolj dobro obrazložena, so jih višji sodniki izločili iz tožilskega spisa.
Nespremenjena obtožnica
A obtožnica za zdaj ostaja nespremenjena in Kameniku očita, da se je združil z neznanim sostorilcem ali še dvema in iz koristoljubnosti vzel življenje takrat 73-Ietnemu Štefanu in njegovi 75-letni ženi Frančiški Poharc ter njunima podnajemnicama, 36-letni Heleni in 17-letni hčerki Viktoriji Krošlin. Vse štiri žrtve so bile ustreljene z enim samim strelom v glavo, zadnji naj bi strel v glavo dobil Poharc, ki so ga prej nepridipravi vklenjenega odgnali na bližnji skedenj. Morda zato, ker so predvidevali, da naj bi na skednju skrival več kosov orožja.
O tem, da naj bi bil pokojni Poharc poln denarja, se je veliko govorilo med domačini. A ne brez razloga, saj naj bi se sam pogosto hvalil, da ima vsega dovolj, pri čemer je mislil tudi na denar. To je na sodišču tudi včeraj potrdilo več prič, med njimi trije sorodniki pokojnih zakoncev Poharc, ki so bili v preiskavi in pozneje na obravnavah že večkrat zaslišani.
Robert Poharc je dobro poznal njihove navade. »Vem, da so zgodaj hodili spat. Ko je bila tema, je bila hiša vedno zaklenjena. Poharc je imel v spalnici tudi lovsko puško, saj je bil lovec. In rad se je hvalil, da ima veliko prihrankov. Sam denarja pri njem nikoli nisem videl, tudi v sefu ne. Videl pa sem veliko zlatnine in neke papirje,« je dejala priča, ki je bila pri Poharčevih še slabo uro pred tragedijo, saj je tisti dan prišla po cepiče.
Več prič je povedalo, da so k Poharčevim prihajali ljudje z vseh koncev in krajev. Tako po nasvete kot tudi po ribe, ki jih je gojil v ribniku. Slednjega je uredil skupaj s Francem Škrablom, s katerim pa sta se poldrugo leto pred tragičnim dogodkom sprla. Prodajali so tudi jabolka. In to na veliko, na tone. Jabolka so se vozili iskat s tovornjaki celo iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške in jih plačevali z nemškimi markami. Ker je šlo za velike količine, so zanje odšteli veliko denarja. Tudi po več tisoč nemških mark naenkrat.
Zvonko Poharc, vnuk brata pokojnega Poharca, ki je kot otrok počitnice pogosto preživljal pri Poharčevih, je povedal, da je tudi on v spalnici videl sef, v njem pa je pokojni tu in tam imel igrače, ki mu jih je kupil. A pozneje, ko je postal podjetnik, nista bila več veliko v stiku, nazadnje je bil v Tekačevem kakšno leto pred usodnim dogodkom. Mu je pa ostalo v spominu, da je pokojni, kadar so ga ljudje kaj provocirali, rekel, češ da lahko Poharci vse kupijo. »Hvalil se je res rad, včasih tudi njegova žena,« je dejal. Na vprašanje, če je pokojni Škrablu kdaj posodil denar za tlakovce, je dejal, da zagotovo ne, ker je bil velik skopuh.
Priča Anton Poharc, čigar oče je bil brat pokojnega Poharca, je dejal, da se zadnji dve leti pred dogodkom s Poharčevimi ni družil. Je pa tudi on vedel povedati, da sta pokojni in Škrabl veliko prepotovala skupaj, tudi v tujini sta bila pogosto, kakšne posle sta imela, pa da ne ve. In tudi, da so bili Poharčevi zelo nezaupljivi ljudje, v hišo so spustili le tiste, ki so jih poznali. Tudi on je vedel, da je imel Poharc sef, ne pa tudi, kaj vse je bilo v njem. Prav tako je povedal, da ve, da sta se njegov stric, torej pokojni Poharc, in Škrabl sprla zaradi ribnika, in to kakšna dva meseca pred tragičnim dogodkom.
Denar v avstrijsko banko
Najbolj zanimiva pa je bila pripomba, da če bi Škrabl povedal na sodišču vse, kar ve, bi bila zadeva že zdavnaj rešena. In prav to izjavo je tožilec Gorazd Kacijančič na sodišču predočil Škrablu, ki je bil prav tako zaslišan kot priča. Škrabl je na to odgovoril, da bo to kar držalo, saj da je policija takrat opravila preiskavo precej površno. Pojasnil je, da drži, da sta se s Poharcem veliko družila in bila pogosto v tujini.
»On je odlično govoril nemško, kar mi je prišlo prav, ko sva v tujini kupovala rezervne dele za avtomobile,« je razkril Škrabl. Pa tudi, da je ves denar, ki ga je zaslužil s prodajo jabolk, nosil v neko avstrijsko banko. »To vem, ker sem ga sam videl, ko je prihajal iz ene od njih,« je dejal, ni pa želel povedati, za katero banko gre. »Prepričan sem, da je bil tam deponiran ves denar. Zato je neumnost, kar sem prebral v časopisih, češ da so nepridipravi iz sefa odnesli milijon nemških mark. To ne drži že zato, ker je on vedno kupoval le ameriške dolarje in tudi marke je pretopil v dolarje, ker v marke ni verjel. Po mojem tisti, ki so bili na kraju zločina, niso odnesli veliko denarja,« je še dejal Škrabl.
Jabolka so se vozili iskat s tovornjaki celo iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške in jih plačevali z nemškimi markami.
Na vprašanje predsednice senata, sodnice Alenke Jazbinšek Žgank, ali je kdaj sam videl denar, ki ga je Poharc nosil v avstrijsko banko, pa je povedal, da ne, ker ga je vedno nekje skrival, že zaradi carine. Je pa potrdil, da mu je Poharc enkrat res posodil tisoč ali dva tisoč mark, a mu jih je že dva dneva pozneje vrnil, saj ga je Poharčeva žena klicala, naj ga prinese, ker ga bodo potrebovali. »A ga nisem potreboval za tlakovce,« je še dejal Škrabl. In zanikal, da bi ena od prič, in sicer Bogomir Poharc, pri njem videl Kamenika, ki naj bi kupoval avto. Dejal je, da ga je verjetno zamenjal s Francem Salobirjem, ki je Kameniku podoben in je bil pri njem, ker je trgoval z avtomobili. »Kamenika nisem nikoli videl ali z njim imel kakršnih koli poslov,« je dejal Škrabl.
