Taksi žigolo jo je spravil na kant

Ljubezen nam je vsem v pogubo, je pred stoletjem in četrt črnogledo zapisal Ivan Tavčar; a tej misli bi pritrdil marsikdo, ki mu je ljubezen zlomila ali pošteno ranila srce. Toda lahko je še huje, nam pripoveduje zdaj 83-letna upokojenka (pravo ime je znano redakciji), ki je v Nemčiji pred davnimi leti spoznala poznejšega slovenskega moža ter še za časa Jugoslavije večkrat na leto redno hodila k nam – zdaj pa že dobri dve desetletji tudi živi pri nas.

Kar 37 let razlike

Pravi, da so se največje težave njenega (sedanjega) življenja začele po moževi smrti: »Jeseni 2014 sem morala prepisati na svoje ime komunalo, elektriko in drugo, nisem pa vedela, kje so podjetja – pa tudi slovensko znam zgolj toliko, da se sporazumem z birokrati. Vaš jezik je preklemansko težak.« Med taksisti v prestolnici je našla enega, ki govori nemško: »Razložila sem mu, da ga potrebujem tudi kot prevajalca, strinjal se je in med prepisi ni bilo težav.« Spomni se, da je bil prijazen, »ves čas me je gledal globoko v oči s svojimi modrimi očmi, takih še nisem videla,« na splošno se ji je zdel zelo šarmanten. Tri dni zatem, ko sta uredila prepise, jo je poklical, da bi jo povabil na kavo: »Pa sem ga jaz povabila na kavo k sebi.«


Njun prvi pogovor je menda trajal tri ure: upokojenka navede, da je takrat štela 78 pomladi, taksist pa je bil star leto ali dve čez 40: »Ko sem mu povedala, koliko sem stara, je malce pogoltnil slino. Bila sem v dobri formi, sosedje so mi dajali največ 60 let.« Ko se je poslavljal, jo je vprašal, ali jo lahko poljubi: »Bilo je, kot bi mi kdo spodnesel tla pod nogami.« Osamljena vdova se je hipoma zelo zaljubila: ni je motilo, da ima taksist otroka s partnerico, s katero biva v istem stanovanju: »Pojasnil je, da naj bi bilo njuno razmerje končano. Ne lažem, iz tega izhajam, vse sem mu verjela.« Pozneje je celo višja državna tožilka Branka Čas ugotavljala: »Osumljenec in oškodovanka sta bila v določenem intimnem razmerju, oškodovanka pa naj bi do osumljenca gojila močna ljubezenska čustva.«

Par tednov po spočetju ljubezni naj bi si prvič sposodil denar: »V dveh mesecih sem mu posodila 15.000 evrov – in to brez kakršnega koli papirja ali podpisa.« Decembra 2014 se je vselil k njej, nato je za sina želel božično darilo, »pa mu je za moj denar kupil tablico za 800 evrov.« Ona je zanj iz zlata za tisočaka dala uliti enak prstan, kot ga nosi sama na prstancu levice; on jo je peljal v Prekmurje, da je spoznala njegove sorodnike. Čez par mesecev je nanj prepisala tudi hišo, katere obnovo sta plačevala z zalogo z njenega bančnega računa, navaja Helga: »Od prepisa hiše več ni bil intimen z mano kot žensko, pa mi ni bilo jasno, zakaj …«

Ničesar ne more dokazati

Vmes je taksist menda bolj malo prevažal druge potnike in potnice naokoli (letni poročili na taksistovem s. p.-ju za obdobje let 2014 in 2015 kažeta 28 oziroma 23 tisočakov prometa), okoli 160 tisočakov upokojenkinih prihrankov pa je šlo za razne stroške kot novo taksi vozilo, gume in platišča, amortizerje ... »Od poletja 2016 sva vedela, da morava prodati hišo, ki sva jo poprej obnovila od pohištva do tal, ker ni bilo več drugega denarja kot le še moja pokojnina.« V darilni pogodbi za hišo med Nemko in taksistom je bilo zapisano, da ima ona dosmrtno pravico bivanja v hiši: »Da se temu odpovem, mi je obljubil polovico kupnine za hišo.« Božične in novoletne praznike sta preživela ločeno, nato jo je klical 2. januarja pred štirimi leti: »Odpravil me je: 'Ne bom se vrnil, nisva za skupaj, ne bo se dobro končalo.' Samo stala sem sredi stanovanja in kričala.«


Ostala je s svojo pokojnino (in brez več kot 200.000 evrov ter hiše) v majhnem podnajemniškem stanovanju, proti taksistu je na tožilstvo in na policijo vložila ovadbo zaradi goljufije: »Nato so me vabili na zaslišanje, ko sem bila v Nemčiji; ko pa sem se vrnila, je bilo že prepozno, da bi me zaslišali.« Ta mesec je prejela odločitev tožilstva, da se ovadba zoper taksista zavrže.

»Oškodovanka mu je vse dala na prostovoljni bazi in pri tem ni bilo nikakršne prisile z njegove strani,« je ugotavljala tožilka – penzionistka pravi, da je pritisk obstajal, in to psihični. Ves čas je svojemu dragemu dajala gotovino, brez kakršnih koli pogodb, ostala je tudi brez vseh računov za drage in dražje reči: »Ničesar ne morem dokazati, to je moja težava,« otožno ugotavlja.

Zadeva ji ne da miru, še posebno ponoči: »Bedim in razmišljam o največji napaki svojega življenja. Ne morem tega odmisliti.« Ostale so ji le še slike hiše in avtomobilov; ne more se znebiti občutka, da je brez premoženja in hiške ostala načrtovano in namerno, ne zgolj po spletu čustev – in to jo boli. Ostaja ji spoznanje, da je v ljubezni pametno na polno odpreti le srce, denarnico pa malo ali bistveno manj.