Tihotapec se je vdrl v tla

Čeprav je ljubljansko okrožno sodišče pri pakistanskem tihotapcu prebežnikov Muhammadu Aminu našlo več olajševalnih okoliščin, zaradi katerih so mu izrekli le pogojno kazen – med drugim mu je verjelo, da je hotel le pomagati ljudem v stiski –, pa se višje sodišče nikakor ni strinjalo s tem in mu je izreklo zaporno kazen.

Amin je slabe tri mesece prejšnjo pomlad že prebil v priporu, zato se mu ta všteje v kazen. A je vprašanje, ali bo sploh še kdaj videl notranjost slovenske celice, saj ga očitno ne najde več niti sodišče – sodbo je zato objavilo na svoji oglasni deski, tudi v njegovem maternem jeziku.

Pakistanec je namreč s še enim pajdašem marca letos v audija a4 naložil štiri državljane Palestine in štiri Sirce. Ne le da sta nezakonito prevažala tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Slovenijo, s tem sta jih tudi spravila v nevarnost – sploh dva, eden od njiju je bil mladoletnik, ki sta se morala voziti v prtljažniku, je opozorilo tožilstvo. Vožnja je trajala eno uro in pol. In ko je vozilo opazila policija, je Aminov pajdaš poskušal pobegniti s povečano hitrostjo.

Sama sta plačilo prejela od neznanega sostorilca, medtem ko so potniki za pot plačali precej denarja. Eden od njih je v Atenah zase in za tri otroke tihotapcem plačal 24.000 evrov, druga potnica je za prevoz od Bihaća do Trsta plačala 3500 evrov.

Obtoženec je krivdo priznal, zataknilo pa se je pri izreku kazni. Tožilka je namreč za obtoženca predlagala eno leto in štiri mesece zapora in denarno kazen 400 evrov ter stransko kazen izgona tujca iz države. A sodnica Klavdija Bercieri tega ni upoštevala in je pri obtoženem našla nekaj olajševalnih okoliščin, zaradi katerih je po njenem ustrezen izrek enoletne pogojne kazni, prav tako pa se ni odločila za izgon tujca, ki je imel pri nas status begunca in je bil nastanjen v azilnem domu.


Obtoženec še ni bil obsojen, je poudarilo sodišče, kaznivo dejanje pa naj bi storil, ker je hotel pomagati sotrpinom na poti v Evropo. Poleg tega naj bi ga skrbelo za njegovega mladoletnega sina, ki je v Italiji, saj so ju ob prijetju na italijanski meji ločili.

A se višji sodniki s tem nikakor niso strinjali in obtoženemu so naložili kazen, kot jo je predlagalo tožilstvo. »Če bi obtoženca res skrbelo za sina, bi ravnal v skladu s pričakovanimi in družbeno sprejemljivimi normami z namenom, da mu bo v najkrajšem času omogočen stik s sinom,« so zapisali višji sodniki. Opozorili pa še, da v sodnem spisu sploh ni nobenih podatkov o njegovem sinu, ki naj bi bil v Italiji.

Višji sodniki so menili, da je prvostopenjsko sodišče popolnoma nekritično sledilo besedam obtoženega o razlogih za njegovo početje, in se strinjali s tožilstvom, ki je opozorilo, da je dejal, da ga zelo skrbi za sina, ob tem pa je več ljudi spravil v nevarnost, predvsem je sodišče premalo teže dalo dejstvu, da se je v prtljažniku prevažal otrok.


Poleg tega višji sodniki nikakor niso mogli prezreti dejstva, da je Amin kljub vloženi prošnji za mednarodno zaščito izkoristil slovensko ozemlje za storitev kaznivega dejanja, ob čemer se je nedvomno zavedal, da je to, kar počne, prepovedano in zavržno. »Obtoženi je izkoristil nemoč in težke življenjske razmere tujcev, pri čemer ga je h kaznivemu dejanju vodila koristoljubnost,« so poudarili.