Tožba proti državi: »Vedeli, da ne smejo rušiti«

LJUBLJANA – Morda bo Darko Kuzmič prav na šesto obletnico zrušitve njegove hiške v Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru izvedel, ali si lahko od države in Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD) obeta odškodnino. Po skoraj petih mesecih je včeraj ljubljanska okrožna sodnica Vanja Klavora namreč sklenila, da že lahko sprejme odločitev glede temelja Kuzmičeve 100.000 evrov vredne tožbe.

Tako ena kot druga stran že ves čas stojita na povsem nasprotnih bregovih. Kuzmič je prepričan, da mu brunarice ne bi smeli porušiti, saj je šlo za njegov dom. »Vedeli so za odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice s področja nelegaliziranih gradenj, ki je zavezujoče za vse članice Evropske unije. Če ima človek edino streho nad glavo, čeprav je to nedovoljena gradnja, se mu je ne sme rušiti,« je prepričan. Pa tudi, da so brunarico porušili le zato, da so lahko opravičili sprejem moratorija na rušitev črnih gradenj. »Vedeli so, da ne smejo rušiti, a so mi porušili samo zato, da so lahko rešili bogate svinje,« je bil junija slikovit na sodišču.


Druga stran trdi nasprotno. In sicer da Kuzmič ni uporabil vseh pravnih možnosti, saj se zoper inšpekcijsko odločbo o rušenju objekta sploh ni pritožil. Ta je postala pravnomočna. Prav tako je bilo s pravnomočno sodbo kranjskega okrožnega sodišča 2012. Kuzmiču odrejeno, da se mora izseliti iz obravnavane nepremičnine, jo izročiti državi ter opustiti vsa nadaljnja poseganja vanjo.

Težaven sosed

V zvezi z dogajanjem glede brunarice Dušan Blažin, ki je med letoma 1996 in 2017 vodil Dom Bohinj, ki je pod upravljanjem CŠOD in stoji le kakšnih 100 metrov od porušene Kuzmičeve brunarice, danes nima prav lepih spominov. Včeraj je na sodišču povedal, da je bil Kuzmič problematičen sosed. V svoji delavnici ob brunarici, poimenovani Slavica, je na cirkularki, ki je bila zelo glasna, žagal drva. »Žagal je ob sobotah, nedeljah in praznikih. Ni se oziral na to, kaj mi počnemo. Z njim se tudi ni dalo pogovoriti.« Tako je motil njihove šolske dejavnosti, ki potekajo v okviru Doma Bohinj, poleg tega naj bi si prilastil tudi objekt pod Slavico, brunarico Lipanco. V obeh, kot se je spominjal, je gostil goste. »Bil je hrup, njegovi gostje so velikokrat zmotili naše dejavnosti. Gostje v spodnjem objektu so celo kadili poleg plinske cisterne, ki smo jo uporabljali za kuhanje. Problemi so bili tudi z odplakami in kanalizacijo,« je našteval.


Ko je celotna zadeva prišla prvič na sodišče, naj bi bil deležen Kuzmičevih groženj. Med drugim je še spomnil, kako je imel Kuzmič na svoji brunarici isto hišno številko kot sam Dom Bohinj. »Verjetno jo je on prenesel,« domneva. Na mestu, kjer je bila nekoč Slavica, je danes le še travnik oziroma prostor za šolske programe, na območju porušene Lipance pa je postavljena nadstrešnica oziroma pokrita učilnica. Blažin je še dodal, da jim Kuzmič nikoli ni predložil dokumentov, s katerimi bi dokazoval, da ima pravico do bivanja v brunarici. »Samo rekel mi je, da ima vse papirje in da ima pravico stanovati v tem objektu,« še sklene Blažin.