Tragično: Najstnik umrl pod traktorjem

BUKOV VRH – V Bukovem Vrhu visoko v Polhograjskih dolomitih je cerkvica Žalostne matere božje. Ker so se njeni častilci še za časa freisinške gospode zbirali tam ob sobotah, so jo poimenovali kar sv. Sobota. Cerkvica je, kar je silna redkost, ovita v črnino. Vanjo je od sobote ovita tudi njej najbližja domačija.

»Še pred tednom dni, za veliko noč, je nosil bandero,« je komaj zadrževal solze Metod Jesenko ter premišljeval o prekletstvu, ki mu je v soboto vzelo sina Lenarta. Še malo, pa bi bil sedemnajstletnik polnoleten, le še malo in bi ponosno krenil v četrti letnik srednje šole na ljubljanski Vegovi. Zanimalo ga je računalništvo.

Lenart je bil silno odgovoren najstnik. Pomagati staršem je bilo zanj nekaj najbolj samoumevnega. »Veste, na kmetih pomaga vsak po svojih najboljših močeh; dekleta bolj mamam, fantje očetom,« je pripomnil Metod, ki se še kako zaveda, da bo odslej prikrajšan za pomemben par rok.

Lenart je pripadal veliki družini petih otrok, starih med 9 in 25 leti. Najstarejši od treh sester in dveh bratov je Primož. Odličen harmonikar in poklicni gozdar je bil Lenartu zanesljivo vselej za zgled. To soboto je moral sprva na šiht, potem pa bi moral s svojo tri leta mlajšo sestro Petro, ta je kitaristka, na dobrodelni koncert na bližnji Črni Vrh. Primož in Petra sta namreč člana ansambla Odklop. Na koncertu bi igrala za Daniela, ki je pred tremi leti, pod težo težkega hloda, pri komaj 25 letih za vselej zapustil dve majhni hčeri. Brat in sestra se koncerta potem nista udeležila.

Nujno spravilo lesa

Okoli 12.30 je Primoža poklicala mama Marjeta in ga objokanih oči obvestila o tragediji. Primož je v trenutku spustil vse iz rok in odhitel domov. Za njim so šli še njegovi sodelavci.

Le malo pred tem sta se oče in njegov najmlajši sin podala v gozd spravljat hlodovino. »Vse od vetroloma, 11. decembra, ko je veter razkrival strehe in podrl za 300 kubikov drevja,« se je še dobro spominjal gospodar, »nam zaradi slabega vremena nikakor ni uspelo pospraviti.« V zadnjih dneh pa je le posijalo sonce, zato je napočil skrajni čas (zaradi lubadarja) za spravilo lesa. »Zdaj pa je tako in tako vse zaman,« je zavzdihnil nesrečni oče.

Lenart mu je, malo za šalo in malo za res, tik preden sta odšla, namignil, da je za delo v gmajni – brez kondicije. »Lenart je bil suh fant. Po četrtem razredu se je namreč naenkrat potegnil in zrasel,« je pripovedovala Marjeta. »Dal sem mu gozdarski pas in mi je dejal, da ima premalo lukenj. 'O, boš že še videl, tudi jaz sem bil v tvojih letih takšna trlica, toda zapomni si, ko boš prišel v moja leta, ti bo postal na lepem pas prekratek!'« Zadnje, kar je sinu menda izrekel oče, je bilo: »Ob enih greva na kosilo!«

Traktor se je prevračal

Ob sodni uri sta bila približno sto metrov narazen. »Vlaka je bila dovolj široka. Lenart je to počel tudi že večkrat. Nekako se mi ni zdelo nevarno in sem ga pustil, da je s traktorjem vlačil hlodovino,« se je spominjal nesrečni oče.
Nazadnje je vlekel dva mogočna hloda. A le malo pred svojim ciljem je žal zapeljal prenizko, na rob prepada. Metod je žagal in imel na glavi slušalke, zato ni mogel slišati, kaj se je zgodilo. Da je Lenarta nenadoma potegnilo v globel in da je triinpoltonsko delovno vozilo začelo tedaj prevračati. Pri tem je za nameček počila še šipa, mladega voznika pa tako nesrečno vrglo iz kabine, da ga pomendralo.

Marjeta je tik pred tem pripravljala za južino. Tedaj pa v daljavi zaslišala, da je nekaj zaropotalo. Kot da bi slutila, je pri priči stekla do prizorišča nesreče, približno sto metrov proč.

Naslednje minute so bile za Metoda peklenske. »Ker nikakor nisem mogel razbiti šipe in Lenarta izvleči,« je pripovedoval pretreseni oče, »sem šel po drug traktor, privezal onega za kolesa, da sem ga vsaj za ped privzdignil in izvlekel sina. Zdelo se mi je, da mu srce še bije …«

Ko so prišli kot blisk hitro še prvi reševalci, Lenartovo srce ni več bilo. Takrat so zastali vsi tihi načrti za prihodnost. »O tem, ali bo Lenart po končanem šolanju ostal doma, še nismo govorili,« je povedal Metod. Njegova žena je lahko le še objokano dodala: »Tovrstnih načrtov nismo imeli, po navadi se tako in tako vselej kaj podere, poruši, saj vidimo, kaj se je zgodilo …«