Trije mrtvi niso bili dovolj za obsodbo

MARIBOR – Sedem mesecev je 46-letni Aleksander Žlender živel v strahu, kdaj bo dobil poziv na prestajanje 15-letne zaporne kazni. Toliko mu je marca letos prisodila sodnica mariborskega okrožnega sodišča Andreja Lukeš, ker je pred 26 leti sodeloval pri trojnem umoru sredi Beograda. Toda pred dnevi si je vsaj za nekaj časa oddahnil, višji sodniki so namreč sesuli sodbo prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnili v novo sojenje.

Zagovornik Aleksandra Žlendra, odvetnik Franci Košar, je kmalu po koncu sojenja zatrjeval: »Glede na to, da je edini dokaz, na katerem temelji obsodba, izpoved storilca (Radovana Joksića, op. p.), in da ni prav nobenega drugega dokaza, ki bi kazal na to, da je bil obdolženi Žlender tistega dne v stanovanju žrtev, je po našem mnenju obsodba neutemeljena.« In res je mariborskemu odvetniku s pritožbo uspelo, sodbo so razveljavili, v zadevi pa se bo pet let in pol po začetku prvega sojenja začelo tretje dejanje.

Četudi je od tragedije sredi srbske prestolnice minilo že vrsto let, še vedno odmeva. Kako tudi ne, ko pa je Radovan Joksić v stanovanju v Fruškogorski ulici umoril tri mlade ljudi. S pištolo škorpijon je ustrelil takrat 37-letnega podjetnika Nebojšo Salatića, njegovo 23-letno partnerico Slavico Kovačević in njenega 17-letnega nečaka. Dejanje je priznal in bil v Srbiji obsojen na najvišjo možno kazen: najprej dosmrtni zapor, s spremembo zakonodaje pa na 40 let zapora. Že ob prijetju leta 1995 je Joksić razkril, da dejanja ni izpeljal sam.


K podjetniku je prišel terjat denar skupaj z več pajdaši, glavni med njimi je bil po njegovih besedah Slovenec Aleksander Žlender. Joksić ga je obremenil, da ga je k trojnemu umoru napeljal on, ko ga je nadrl: »Kaj čakaš? Streljaj. Mrtva usta ne govorijo.« Zaradi te trditve in drugih dokazov, ki so jih zbrali srbski preiskovalci, so Srbi za Žlendrom razpisali mednarodno tiralico. Leta 2011 so ga slovenski organi pregona izsledili v Bistrici ob Dravi in mu odvzeli prostost. Srbi so zahtevali njegovo izročitev, a ga Slovenija ni predala, ker ima slovensko državljanstvo.

Čeprav je imelo tožilstvo za sodelovanje Aleksandra Žlendra pri grozovitem zločinu bolj ali manj le en dokaz, priznanje trikratnega morilca Radovana Joksića, pa gre vendarle za kronsko pričo. Joksića iz varnostnih razlogov niso prepeljali na zaslišanje v Slovenijo, je pa prek videokonference natančno opisal, kaj se je tragične noči dogajalo v Fruškogorski ulici sredi Beograda: »V hišo nas je šlo pet, žrtve, jaz in Žlender. V dnevni sobi sem sedel na usnjeno sedežno in jim rekel, naj ležejo na tla. Saša (tako so prijatelji klicali Žlendra, op. p.) je šel takrat v spalnico, ko je prišel iz nje, pa mi je rekel: 'Streljaj, kaj čakaš, mrtva usta ne govorijo'. Izvršil sem ukaz kot vojak, navajen sem bil tega, malo prej sem prišel z bojišča.«

Ker mu je Žlender med zaslišanjem večkrat očital, d a ga želi po krivem obdolžiti, pa mu je Joksić odvrnil: »Vse je resnica in moja izjava ni bila podana pod nobeno grožnjo. Nimam razloga kogar koli po krivem obremenjevati, saj sem bil obsojen pred več kot dvajsetimi leti in tega ne morem več spremeniti.«