ZMAGAL JE
Trpinčeni duhovnik iztožil 13.000 evrov
Željko Lubarda dobil tožbo proti Srbski pravoslavni cerkvi. Ko je prijavil Perana Boškovića, so ga začeli z družino seliti.
Odpri galerijo
Željko Lubarda je bil po ukazu nadrejenih nekaj časa duhovnik v Kočevju. FOTO: Milan Glavonjić
LJUBLJANA – Potem ko je nekdanji paroh ljubljanske župnije Srbske pravoslavne cerkve (SPC) Željko Lubarda pred leti opozoril na nepravilnosti v ljubljanski župniji SPC oziroma pri gradnji ljubljanskega kulturno-pastoralnega centra za vernike, je zoper njegovega predhodnika paroha Perana Boškovića, ki naj bi zagrešil finančne mahinacije, stekel kazenski postopek.
A namesto pohvale nadrejenih, ker je razkril nepravilnosti, je Lubarda postal žrtev mobinga takratnega delodajalca, je ugotovilo ljubljansko delovno in socialno sodišče.
Lubarda je leta 2012 na položaju paroha ljubljanske župnije SPC nasledil Perana Boškovića, od leta 2014 pa je imel s SPC sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas. A kmalu po nastopu službe je ugotovil, da si je njegov predhodnik Bošković menda del donacij, ki jih je SPC prejela za začetek gradnje centra v Ljubljani, prisvojil.
Lubarda je začel po nalogu takratnega zagrebško-ljubljanskega metropolita Jovana Pavlovića preiskovati sume nepravilnosti pri vodenju Cerkvene občine Ljubljana v času predhodnika, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj v škodo SPC pa je junija 2012 v soglasju s Pavlovićem na pristojne državne organe podal kazensko ovadbo zoper Boškovića. SPC je poskušala zadevo nato pomesti pod preprogo, zato je Pavlović od Lubarde naknadno zahteval, naj ovadbo umakne, češ da je vložitev ovadbe Lubardova odgovornost in da se s tem sramoti SPC. A to ni bilo mogoče, saj gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje.
Da njegovi nadrejeni s tem niso zadovoljni, je Lubarda začutil kaj kmalu, saj so začeli njega in njegovo družino seliti po Sloveniji, v nasprotju z drugimi duhovniki ni bil vključen v razdelitev prihodkov, ki jo Cerkev dobi od vernikov, nekoč so mu celo prepovedali udeležbo na javnem bogoslužju v Zagrebu, češ da je »na sodišču skupaj s Peranom«, je strnil očitke v tožbeni zahtevek.
Šikaniranje se je začelo, ko so ga sredi oktobra 2013 razrešili s položaja v Ljubljani ter ga namestili za začasnega župnika v Kočevju in pozneje v Novo mesto, že po sedmih mesecih pa so ga nameravali premestiti v Koprivnico na Hrvaškem, kar je odklonil. Potem so Lubardi, magistru teologije in očetu štirih mladoletnih otrok, prepovedali opravljanje duhovniške službe, junija 2016 pa so ga odpustili iz poslovnih razlogov (od aprila 2017 je brezposeln).
Po mnenju ljubljanskega delovnega sodišča je Lubarda dokazal, da je bil razlog za začetek njegovega sistematičnega trpinčenja ravno v tem, da je še kot zakoniti zastopnik SPC aktivno sodeloval v kazenskem pregonu Boškovića zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
SPC – cerkvena občina Ljubljana mu je po še ne pravnomočni sodbi ljubljanskega delovnega sodišča zato dolžna plačati 13 tisočakov odškodnine, ker pa mu za del leta 2014 oziroma 2015 niso plačevali potnih stroškov, mu morajo zanje plačati dobrih pet tisočakov, vse to z zakonskimi zamudnimi obrestmi od februarja 2016. Povrhu mu morajo vrniti 2200 evrov stroškov pravdnega postopka.
Lubarda je sprva s tožbo zahteval tudi izplačilo regresa, a je nato tožbeni zahtevek v tem delu umaknil, saj mu je nekdanji delodajalec po vložitvi tožbe regres vendarle izplačal.
Delovno sodišče je tako v večini ugodilo zahtevku, zavrnilo je le del, s katerim je Lubarda zahteval, da se njegovemu nekdanjemu delodajalcu prepove trpinčenje in diskriminacija ter se mu zagotovi delovno okolje, v katerem ne bo izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju, saj takšen tožbeni zahtevek ni izvršljiv.
Sodišče je razsodilo, da za premestitve Lubarde ni obstajal objektivno utemeljen razlog in da ga niso premeščali zaradi potrebe službe, temveč so premestitve povezane z aktivnim postopanjem v kazenskem postopku zoper Boškovića, kar je nedvomno trpinčenje. Lubarda v tožbi trdi, da je delodajalec nad njim izvajal mobing še v času, ko je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi; tožbo zaradi trpinčenja na delovnem mestu je vložil že februarja 2016. In jo zdaj tudi dobil.
Sodba sicer še ni pravnomočna. Proti nekdanjemu delodajalcu je pred časom sprožil še en delovni spor, in sicer zaradi odpovedi, ki jo je prejel sredi julija 2016, a se je ta spor aprila pred dvema letoma končal s poravnavo.
Željko Lubarda je bil po ukazu nadrejenih nekaj časa duhovnik v Kočevju. FOTO: Milan Glavonjić
A namesto pohvale nadrejenih, ker je razkril nepravilnosti, je Lubarda postal žrtev mobinga takratnega delodajalca, je ugotovilo ljubljansko delovno in socialno sodišče.
Od župnije do župnije
Lubarda je leta 2012 na položaju paroha ljubljanske župnije SPC nasledil Perana Boškovića, od leta 2014 pa je imel s SPC sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas. A kmalu po nastopu službe je ugotovil, da si je njegov predhodnik Bošković menda del donacij, ki jih je SPC prejela za začetek gradnje centra v Ljubljani, prisvojil.
Lubarda je postal tarča mobinga, potem ko je naznanil domnevne nepravilnosti, ki jih je zagrešil njegov predhodnik paroh Peran Bošković (levo). FOTO: Dejan Javornik
Lubarda je začel po nalogu takratnega zagrebško-ljubljanskega metropolita Jovana Pavlovića preiskovati sume nepravilnosti pri vodenju Cerkvene občine Ljubljana v času predhodnika, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj v škodo SPC pa je junija 2012 v soglasju s Pavlovićem na pristojne državne organe podal kazensko ovadbo zoper Boškovića. SPC je poskušala zadevo nato pomesti pod preprogo, zato je Pavlović od Lubarde naknadno zahteval, naj ovadbo umakne, češ da je vložitev ovadbe Lubardova odgovornost in da se s tem sramoti SPC. A to ni bilo mogoče, saj gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje.
Da njegovi nadrejeni s tem niso zadovoljni, je Lubarda začutil kaj kmalu, saj so začeli njega in njegovo družino seliti po Sloveniji, v nasprotju z drugimi duhovniki ni bil vključen v razdelitev prihodkov, ki jo Cerkev dobi od vernikov, nekoč so mu celo prepovedali udeležbo na javnem bogoslužju v Zagrebu, češ da je »na sodišču skupaj s Peranom«, je strnil očitke v tožbeni zahtevek.
13
tisočakov in še 5158 evrov za potne stroške bo dobil.
tisočakov in še 5158 evrov za potne stroške bo dobil.
Šikaniranje se je začelo, ko so ga sredi oktobra 2013 razrešili s položaja v Ljubljani ter ga namestili za začasnega župnika v Kočevju in pozneje v Novo mesto, že po sedmih mesecih pa so ga nameravali premestiti v Koprivnico na Hrvaškem, kar je odklonil. Potem so Lubardi, magistru teologije in očetu štirih mladoletnih otrok, prepovedali opravljanje duhovniške službe, junija 2016 pa so ga odpustili iz poslovnih razlogov (od aprila 2017 je brezposeln).
Sistematično trpinčenje
Po mnenju ljubljanskega delovnega sodišča je Lubarda dokazal, da je bil razlog za začetek njegovega sistematičnega trpinčenja ravno v tem, da je še kot zakoniti zastopnik SPC aktivno sodeloval v kazenskem pregonu Boškovića zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
SPC – cerkvena občina Ljubljana mu je po še ne pravnomočni sodbi ljubljanskega delovnega sodišča zato dolžna plačati 13 tisočakov odškodnine, ker pa mu za del leta 2014 oziroma 2015 niso plačevali potnih stroškov, mu morajo zanje plačati dobrih pet tisočakov, vse to z zakonskimi zamudnimi obrestmi od februarja 2016. Povrhu mu morajo vrniti 2200 evrov stroškov pravdnega postopka.
Bošković znova obsojenDa očitki v ovadbi očitno niso bili izmišljeni, se je (znova) potrdilo pred dnevi, ko so Perana Boškovića na ponovljenem sojenju znova obsodili zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, ker je za lastne potrebe in za družino neupravičeno zapravil 33.689 evrov cerkvenega denarja. Sodišče je s še ne pravnomočno sodbo ugotovilo, da je med 25. januarjem 2007 in 27. decembrom 2011 zase in svojo družino iz cerkvenega denarja plačeval račune, ki jih ne bi smel. Vse od naročnine za dnevni časopis, dopolnilnega zavarovanja, računov za telefon, kabelsko televizijo, mobilni telefon in drugo. Tudi tokrat je bil tako kot že v prvem, razveljavljenem sojenju, obsojen na pogojno zaporno kazen šestih mesecev s preizkusno dobo dveh let. Že prej je bil pravnomočno oproščen zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Kazen ima dodaten pogoj, namreč da Bošković v enem letu od pravnomočnosti sodbe povrne 33.689 evrov.
Lubarda je sprva s tožbo zahteval tudi izplačilo regresa, a je nato tožbeni zahtevek v tem delu umaknil, saj mu je nekdanji delodajalec po vložitvi tožbe regres vendarle izplačal.
Delovno sodišče je tako v večini ugodilo zahtevku, zavrnilo je le del, s katerim je Lubarda zahteval, da se njegovemu nekdanjemu delodajalcu prepove trpinčenje in diskriminacija ter se mu zagotovi delovno okolje, v katerem ne bo izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju, saj takšen tožbeni zahtevek ni izvršljiv.
Sodišče je razsodilo, da za premestitve Lubarde ni obstajal objektivno utemeljen razlog in da ga niso premeščali zaradi potrebe službe, temveč so premestitve povezane z aktivnim postopanjem v kazenskem postopku zoper Boškovića, kar je nedvomno trpinčenje. Lubarda v tožbi trdi, da je delodajalec nad njim izvajal mobing še v času, ko je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi; tožbo zaradi trpinčenja na delovnem mestu je vložil že februarja 2016. In jo zdaj tudi dobil.
Lubarda v tožbi trdi, da je delodajalec nad njim izvajal mobing še v času, ko je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi.
Sodba sicer še ni pravnomočna. Proti nekdanjemu delodajalcu je pred časom sprožil še en delovni spor, in sicer zaradi odpovedi, ki jo je prejel sredi julija 2016, a se je ta spor aprila pred dvema letoma končal s poravnavo.
