Ubil ga je in se vso noč umival

LJUBLJANA – Zna biti, da bo smrt Ljubljančana Mustafe Rastoderja kmalu tudi dokočno pristala v rubriki za vselej neraziskanih umorov oziroma ubojev. Čeprav je Radenko Đurđević na policiji sprva celo priznal, da je 19. januarja 2009 okrog 2. ure v kletnem stanovanju bloka na Litostrojski 10 osemkrat ustrelil Rastoderja, in narisal skico dogajanja, je priznanje pozneje umaknil. Po besedah njegovega odvetnika Mihe Kuniča naj bi bilo to lažno in posledica več kot 60-urnega zasliševanja, mučenja in lomljenja, skica pa naj bi tudi prikazovala napačno dejansko stanje. »Po tolikšnem času niti ni vedel, kaj govori in podpisuje.«

Ni nujno, da je streljal

V tem tednu so se zaradi te tragične zgodbe znova sestali ljubljanski višji sodniki. Đurđević je bil namreč v prvo na ljubljanskem okrožnem sodišču oproščen že leta 2010. Pozneje so ga višji sodniki spoznali za krivega in ga obsodili na 12 let zapora, sodbo je razveljavilo vrhovno sodišče, v zgodbi pa je znova odločalo prvostopenjsko sodišče in ga oprostilo.



Pravih dokazov proti njemu namreč ni, čeprav so nekaj ur po zločinu na njegovi roki in majici izolirali štiri karakteristične delce, ki nastanejo ob streljanju, in dva bi se lahko ujemala z delci iz tulcev nabojev. Toda pozor, sodni izvedenec za balistiko Janez Golja je v postopku pripomnil, da to še ne pomeni, da je Đurđević tudi streljal. »Takšne delce bi lahko dobil že, če bi bil navzoč v sobi.«

Obtoženčev zagovor je bil kratek: »Nič nisem imel proti pokojnemu, v času, ko so nanj streljali, pa sem spal.«

O spornih smodniških delcih pa Kunič na včerajšnji seji višjega sodišča le tako: »V resnici niti tega ne dokazujejo, da je bil v času streljanja zraven. Če pa bi streljal, bi moralo biti zaradi izmeta tulcev vsepovsod po njem ogromno teh sledi. Po laseh, oblačilih, na obuvalih. Vsa oblačila in obuvala so mu bila zasežena in nikjer ni bilo najdeno ničesar.«



Toda organi pregona storilcev kaznivih dejanj, ki začuda na sejo sploh niso poslali svojega predstavnika, se očitno ne vdajajo.

Imel naj bi motiv

Tožilka Helena Zobec Dolanc v pritožbi prepričuje senat višjih sodnic v sestavi Milena Jazbec Lamut, Alijana Ravnik in Alenka Gregorc Puš, da je Đurđevića nujno spoznati za krivega in ga obsoditi na 12 let zapora. »Saj ni drugega možnega zaključka, kot da je storilec on.« Ne le štirje najdeni delci, imel naj bi tudi motiv. Jezen naj bi bil na Rastoderja, ker je njegovo sestro popeljal v svet mamil. Na policiji je »krivdo smiselno priznal«. Da je kriv, naj bi dokazoval sklenjen krog indicev, dovolj časa je tudi imel, da je po zločinu skril vrhnja oblačila, spodnja »pa mu je njegova mati vso noč prala, tako da so bila naslednje jutro že oprana in očiščena«. Đurđević pa naj bi s sebe kar več ur spravljal smodniške delce: »Vso noč se je umival, umival do amena.« Zaradi tega pa naj bi bil zjutraj tako utrujen, da je v službo sporočil, da ima dopust.

Kako se bodo odločili višji sodniki, bodo v enem mesecu strankam v postopku sporočili pisno. Tožilstvo torej od njih zahteva, naj Đurđevića obsodijo na 12 let zapora, odvetnik Kunič pa pričakuje potrditev oprostilke.

Kaj pa pravi Radenko Đurđević? »Strinjam se z zagovornikom,« so bile besede, s katerimi se je poslovil od višjega sodišča. In gledano skozi laične oči mu kaže dobro in da bo torej po devetih letih pravnomočno oproščen krivde za uboj Mustafe Rastoderja.