Udrla se mu je streha
Delavec omahnil 6 metrov globoko in se polomil. Delodajalec mu mora izplačati odškodnino.
Odpri galerijo
Delavci so lahko naloženo delo opravili le z medsebojnim sodelovanjem. Fotografija je simbolična. FOTO: Primož Zrnec
Delavcu so se februarja pred sedmimi leti pri nameščanju izolacije na strehi skladišča pod nogami udrle salonitne plošče in je s še dvema sodelavcema omahnil šest metrov globoko na betonska tla. Lahko bi se končalo tragično, k sreči pa je utrpel le zlom sramnice, medenice in zapestja ter dobil udarec v prsni koš.
Čeprav je delodajalec zatrjeval, da se je nesreča zgodila zaradi malomarnosti delavcev, saj da je tožnik vedel, da se na salonitnih ploščah ne bi smel zadrževati in bi moral hoditi po betonski plošči, zatorej da je soprispeval k nesreči, delovno sodišče delavčevega soprispevka ni ugotovilo.
Delodajalec je tudi trdil, da bi moral delavec odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ter da so tožnik in sodelavca po salonitnih ploščah hodili le zato, ker je bilo to za njih enostavneje. A te navedbe je ovrgel izvedenec za varstvo pri delu, ki je pojasnil, da vsaj ene faze delovnega procesa, to je vlečenja »silke« čez prekrite salonitne plošče, ni bilo mogoče opraviti zgolj s hojo po betonskih ploščah. Delavci so lahko naloženo delo opravili le z medsebojnim sodelovanjem, pri nameščanju izolacije na streho pa so morali hoditi tudi po salonitnih ploščah.
Ker je delo na višini šestih metrov nevarna dejavnost, je sodišče ugotovilo tako imenovano objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca. Ob upoštevanju, da delavcu ni zagotovil pogojev za varno delo oziroma mu ni zagotovil možnosti uporabe osebne varovalne opreme in ni poskrbel, da bi bila na strehi izdelana pohodna konstrukcija, po kateri bi lahko varno hodil, je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost delodajalca.
Ta ni dokazal, da je imel delavec vso potrebno varovalno opremo na voljo, sicer pa je, četudi bi mu bila zagotovljena, ne bi mogel pritrditi. Ušesa, primerna za sidranje varnostnih pasov, so bila namreč odstranjena še pred polaganjem tervola in delavci varovalnih pasov ne bi imeli kam pripeti.
Sodišče opozarja, da ne zadostuje, da delodajalec varovalno opremo delavcu da na razpolago, temveč je bistveno, da poskrbi, da delavci to opremo tudi pravilno in dosledno uporabljajo. Prav tako iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da toženi delodajalec sodišču ni predložil nobene dokumentacije, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo, ali je imel pozitivno opravljen zdravniški pregled za delo na višini ter ali je imel na razpolago ustrezno osebno varovalno opremo, za katere uporabo je bil tudi usposobljen.
Prvostopenjsko sodišče je delavcu prisodilo 45.000 (od zahtevanih 60.000) evrov za posledice padca, vendar je višje delovno sodišče na pritožbo delodajalca odškodnino znižalo na 27.000 evrov z obrestmi od julija 2015. Višje sodišče se je strinjalo z ugotovitvami prvostopenjskega glede odgovornosti delodajalca, je pa temu pritrdilo, da je odmerjena odškodnina vendarle previsoka in odstopa od sodne prakse. Posledično je sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka; po poračunu je tožnik dolžan delodajalcu povrniti 1043 evrov.
Čeprav je delodajalec zatrjeval, da se je nesreča zgodila zaradi malomarnosti delavcev, saj da je tožnik vedel, da se na salonitnih ploščah ne bi smel zadrževati in bi moral hoditi po betonski plošči, zatorej da je soprispeval k nesreči, delovno sodišče delavčevega soprispevka ni ugotovilo.
Prvostopenjsko sodišče delavcu prisodilo 45.000 evrov za posledice padca, višje sodišče je odškodnino znižalo na 27.000 evrov. FOTO: Igor Mali
Delodajalec je tudi trdil, da bi moral delavec odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ter da so tožnik in sodelavca po salonitnih ploščah hodili le zato, ker je bilo to za njih enostavneje. A te navedbe je ovrgel izvedenec za varstvo pri delu, ki je pojasnil, da vsaj ene faze delovnega procesa, to je vlečenja »silke« čez prekrite salonitne plošče, ni bilo mogoče opraviti zgolj s hojo po betonskih ploščah. Delavci so lahko naloženo delo opravili le z medsebojnim sodelovanjem, pri nameščanju izolacije na streho pa so morali hoditi tudi po salonitnih ploščah.
Kaj pa varovalna oprema?
Ker je delo na višini šestih metrov nevarna dejavnost, je sodišče ugotovilo tako imenovano objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca. Ob upoštevanju, da delavcu ni zagotovil pogojev za varno delo oziroma mu ni zagotovil možnosti uporabe osebne varovalne opreme in ni poskrbel, da bi bila na strehi izdelana pohodna konstrukcija, po kateri bi lahko varno hodil, je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost delodajalca.
Ta ni dokazal, da je imel delavec vso potrebno varovalno opremo na voljo, sicer pa je, četudi bi mu bila zagotovljena, ne bi mogel pritrditi. Ušesa, primerna za sidranje varnostnih pasov, so bila namreč odstranjena še pred polaganjem tervola in delavci varovalnih pasov ne bi imeli kam pripeti.
Sodišče opozarja, da ne zadostuje, da delodajalec varovalno opremo delavcu da na razpolago, temveč je bistveno, da poskrbi, da delavci to opremo tudi pravilno in dosledno uporabljajo. Prav tako iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da toženi delodajalec sodišču ni predložil nobene dokumentacije, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo, ali je imel pozitivno opravljen zdravniški pregled za delo na višini ter ali je imel na razpolago ustrezno osebno varovalno opremo, za katere uporabo je bil tudi usposobljen.
Delodajalec delavcu ni zagotovil pogojev za varno delo oziroma mu ni zagotovil možnosti uporabe osebne varovalne opreme.
Prvostopenjsko sodišče je delavcu prisodilo 45.000 (od zahtevanih 60.000) evrov za posledice padca, vendar je višje delovno sodišče na pritožbo delodajalca odškodnino znižalo na 27.000 evrov z obrestmi od julija 2015. Višje sodišče se je strinjalo z ugotovitvami prvostopenjskega glede odgovornosti delodajalca, je pa temu pritrdilo, da je odmerjena odškodnina vendarle previsoka in odstopa od sodne prakse. Posledično je sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka; po poračunu je tožnik dolžan delodajalcu povrniti 1043 evrov.
