Ukrajinec v zapor, ker je švercal Turke

Ko so policisti v začetku decembra lani, bilo je dvajset do devetih zvečer, v kraju Stojnci ustavili tovorno vozilo s češkimi registrskimi številkami, so ugotovili, da je voznik, 30-letni Ukrajinec, prečkal državno mejo iz Hrvaške v kraju Meje, čeprav ne izpolnjuje pogojev za prestop meje na tem mestu. Za nameček pa je prevažal petnajst državljanov Turčije. Odvzeli so mu prostost in ga s kazensko ovadbo privedli v takojšnji postopek k preiskovalnemu sodniku, tujci pa so zaprosili za mednarodno zaščito, so takrat sporočili z mariborske policijske uprave.

Tujci so zaprosili za mednarodno zaščito. FOTO: Jože Suhadolnik

Ukrajinca so ovadili zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države in že dobra dva meseca kasneje, 15. februarja letos, ga je okrožno sodišče na Ptuju spoznalo za krivega in ga za tri leta in šest mesecev poslalo za zapahe ter mu naložilo še denarno kazen 1340 evrov, ki jo mora plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Izreklo mu je tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let in mu zaplenilo mobilni telefon apple s SIM-kartico, ga pa je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Predlagal milejšo kazen

Zagovornik obtoženega se je na sodbo pritožil in sodišču predlagal, da tihotapcu migrantov izreče milejšo kazen in nižjo denarno kazen ter da stranske kazni izgona tujca iz države in varnostnega ukrepa odvzema mobilnega telefona ne izreče. Menil je namreč, da sodniki niso dovolj upoštevali vseh olajševalnih okoliščin, tiste, ki pa jih je ugotovilo, pa ni upoštevalo v zadostni meri. Pri tem je izpostavil priznanje krivde, nekaznovanost pa tudi to, da naj bi šlo za izreden in enkraten dogodek, »ki sta mu botrovala relativna mladost in brezupno vojno stanje v Ukrajini, zaradi česar je izgubil dom, iskanje zaposlitve in pridobivanje ustreznega dohodka pa je izrazito oteženo«. Dejanje naj bi tako storil v stiski, saj denar nujno potrebuje za vzdrževanje kar dveh družin, in sicer za družino z zdajšnjo partnerico in za družino nekdanje partnerice, nepreskrbljenega otroka in še ostarele matere, ki se le stežka preživljajo. Kot je še zapisal zagovornik, obtoženec sicer »živi ugledno in urejeno življenje, je dobrodelno naravnan, ne uživa prepovedanih substanc, pri opravljanju preteklega dela pa se je izkazal kot zavzet in odgovoren človek«. Prav tako meni, da je nezadostno ovrednotilo in premalo upoštevalo okoliščino predhodne nekaznovanosti v Republiki Sloveniji.

Sodniki so se strinjali, da je izrek nekoliko nižje kazni, pod zakonsko predpisano mejo, primeren, saj je obtoženec s celovitim priznanjem krivde bistveno pospešil potek za državni proračun stroškovno obremenjujočega kazenskega postopka, čemur je prvostopenjsko sodišče pripisalo premalo pomena. Kazen so tako znižali na dve leti in pol zapora. Se pa niso strinjali z argumenti obrambe o previsoki denarni kazni. Med drugim so izpostavili, da je celo sam izjavil, da s polaganjem keramičnih ploščic in drugimi gradbenimi deli na črno zasluži od 2000 do 2500 evrov. Višji sodniki so vztrajali tudi pri izgonu iz države (kazen sicer ne pomeni ovire gibanja v drugih državah članicah EU) ter v tem delu pritožbo zavrnili. Nič spornega pa pritožbeno sodišče ne vidi niti v odvzemu mobilnega telefona, ki je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja.

»Po mnenju pritožbenega sodišča je tako celostno izrečena kazenska sankcija povsem ustrezna in hkrati oddaja jasno sporočilo glavnim organizatorjem nezakonitih prehajanj državnih meja, ki nemalokrat ostajajo nekaznovani, o pravni nevzdržnosti in nedopustnosti izvrševanja tovrstnih deliktov. K pritožbeno izpostavljenemu soprispevku tujcev pa pritožbeno sodišče opozarja, da privolitev žrtev kaznivega dejanja v ničemer ne izključuje obdolženčevega pravno nevzdržnega ravnanja,« so sklenili višji sodniki in dodali, da ničelna toleranca do ilegalnih migracij ne nazadnje izhaja tudi iz z novelo zaostrene predpisane kazni, katere spodnja meja se je s spremembo zakona dvignila za kar trikrat.