Umor Danijela je pozabljen, umrl je dan pred božičem
Mariborčan usodno ranjen decembra 1991 v roparskem napadu na ljubljanskem Kodeljevem. Dan pred božičem je umrl v bolnišnici, zločin pa nikoli ni bil raziskan.
Odpri galerijo
Dan po strelskem napadu, 13. decembra 1991, je Danijelov oče praznoval rojstni dan. Sodelavce v službi je povabil na prigrizek in okoli 13. ure so skupaj nazdravili. Takoj zatem je slavljencu Rudiju Đaferoviću (Danijel je prevzel materin priimek Berglez, op. a.) zazvonil telefon. Z ljubljanske policije je prav na rojstni dan dobil grozljivo sporočilo. Obvestili so ga, da sin ranjen leži v bolnišnici, več ni izvedel. Ker ni želel vznemirjati sodelavcev, jim je dejal le, da mora nujno v Ljubljano. Odpeljal se je v klinični center, kjer se je njegov sin težko ranjen boril za življenje.
To se je dogajalo v času, ko so organizatorji tedaj razvpite denarne piramidne igre fair play praznili žepe naivnih državljanov in obračali bajne vsote denarja. V vrtinec goljufivih denarnih piramid je potegnilo na deset tisoče Slovencev. Poleg igre catch the cash je veliko vlagateljev pritegnila igra fair play. Večina naivnežev je kasneje sklonjenih glav in osramočenih lahko le sanjala o bajnih zaslužkih, ki so jih obljubljali spretni govorci. Voditelji, ki so tovrstne igre propagirali pod geslom »sistem, ki mnogo daje in nič ne jemlje«, so se s polnimi žepi potuhnili in varčevalce prepustili obupnim poskusom, da bi s svojimi tožbami prebudili pravno državo k ukrepanju. Ostali so brez denarja, medtem ko je 23-letni Danijel Berglez, ki je bil zgolj voznik ene od organizatoric, izgubil največ – življenje.
Usodnega dne je, kot običajno, Tomažičeva množici na Kodeljevem predavala o prednostih vlaganja denarja v sistem, ki naj bi zagotavljal masten dobiček. Z njo je bil poleg šoferja Danijela Bergleza in njegove žene Alenke še Ivan O.
Ko so se okoli 22. ure odpravljali iz pivnice proti avtomobilom, je Danijel Berglez šel še na stranišče. Medtem je njegova žena Alenka ob avtu odložila dva kovčka, tedaj pa je mimo pritekel neznanec, enega pograbil in stekel proti gradu Kodeljevo. Za njim se je pognal Ivan O., takrat pa se je izza drevesa pojavil drugi neznanec in sprožil strel iz pištole.
Strel jih je seveda presenetil in prestrašil. Ivan O. je počepnil, medtem ko je Danijel, ki je ravno prišel iz pivnice in slišal ženine krike, odločno stekel za roparjem. Pretekel je trideset metrov, ko je spet počilo. Skoraj je že ujel neznanca, potem pa se je zgrudil in obležal. Krogla ga je zadela v bližino srca in iz njega je odtekalo življenje.
Danijela so še isto noč v ljubljanskem kliničnem centru operirali, toda njegovo stanje je bilo kritično. Krogla je prebila arterijo in
Komaj deset dni po Danijelovem pogrebu je Volšek odpotoval na fairplayevski ples za voditelje v Nemčijo. Tja je odšla tudi Danijelova žena in iz rok glavnih organizatorjev prevarantske igre prejela posmrtno priznanje za moža – deteljico, znak voditeljev te igre.
Danijelov oče in mati sta vsa leta upala, da bodo nekoč le odkrili storilce. Ob letošnji žalostni obletnici sta upala še manj. Zavedata se, da se z zločinom nihče več ne ukvarja. »Resnica je, da so vsi, razen družine, dogodek izbrisali iz spomina. Nikoli jim ne bom odpustil, da so enostavno opustili temeljitejšo preiskavo,« konča Đaferović.
To se je dogajalo v času, ko so organizatorji tedaj razvpite denarne piramidne igre fair play praznili žepe naivnih državljanov in obračali bajne vsote denarja. V vrtinec goljufivih denarnih piramid je potegnilo na deset tisoče Slovencev. Poleg igre catch the cash je veliko vlagateljev pritegnila igra fair play. Večina naivnežev je kasneje sklonjenih glav in osramočenih lahko le sanjala o bajnih zaslužkih, ki so jih obljubljali spretni govorci. Voditelji, ki so tovrstne igre propagirali pod geslom »sistem, ki mnogo daje in nič ne jemlje«, so se s polnimi žepi potuhnili in varčevalce prepustili obupnim poskusom, da bi s svojimi tožbami prebudili pravno državo k ukrepanju. Ostali so brez denarja, medtem ko je 23-letni Danijel Berglez, ki je bil zgolj voznik ene od organizatoric, izgubil največ – življenje.
Krogla blizu srca
Še danes ni znano in bržkone nikoli ne bo razjasnjeno, kdo je zagrešil umor mladega Mariborčana. Danijel, ki se je po spletu okoliščin znašel v igri, ni bil vlagatelj, bil je le šofer Margarete Tomažič - Megi, ene izmed najuspešnejših voditeljev igre. V verigi je sodeloval tudi Avgust Volšek, tedaj komandir Policijske postaje Tabor v Mariboru, ki je prav tako pridobival nove člane. V igro je potegnil sorodnico Alenko Berglez, Danijelovo ženo, ta pa je možu, ki je takrat ostal brez službe, priskrbela delo – postal je šofer Margarete Tomažič in vsak teden jo je prevažal na različne konce Slovenije.Usodnega dne je, kot običajno, Tomažičeva množici na Kodeljevem predavala o prednostih vlaganja denarja v sistem, ki naj bi zagotavljal masten dobiček. Z njo je bil poleg šoferja Danijela Bergleza in njegove žene Alenke še Ivan O.
Bilo je mnogo govoric, tudi ta, da so preiskavo umora zašuštrali kriminalisti. Da so zaradi površnosti zašli s prave poti. Osumljenca naj bi imeli celo v rokah, pa naj bi nekdo ustavil preiskavo, slišati je bilo, da naj bi pri nekom našli orožje, iz katerega bi bil lahko izstreljen smrtonosni naboj večjega kalibra, toda o tem ni bilo mogoče izvedeti nobene podrobnosti. Organizatorji igre fair play so takoj po zločinu razpisali denarno nagrado 5000 tedanjih nemških mark za koristne informacije, nato je Margareta Tomažič vsoto dvignila na 10.000 mark in videti je bilo, kot da bi si strašansko prizadevali razjasniti okoliščine tragične smrti Danijela Bergleza.
Ko so se okoli 22. ure odpravljali iz pivnice proti avtomobilom, je Danijel Berglez šel še na stranišče. Medtem je njegova žena Alenka ob avtu odložila dva kovčka, tedaj pa je mimo pritekel neznanec, enega pograbil in stekel proti gradu Kodeljevo. Za njim se je pognal Ivan O., takrat pa se je izza drevesa pojavil drugi neznanec in sprožil strel iz pištole.
Strel jih je seveda presenetil in prestrašil. Ivan O. je počepnil, medtem ko je Danijel, ki je ravno prišel iz pivnice in slišal ženine krike, odločno stekel za roparjem. Pretekel je trideset metrov, ko je spet počilo. Skoraj je že ujel neznanca, potem pa se je zgrudil in obležal. Krogla ga je zadela v bližino srca in iz njega je odtekalo življenje.
Danijela so še isto noč v ljubljanskem kliničnem centru operirali, toda njegovo stanje je bilo kritično. Krogla je prebila arterijo in
obstala ob hrbtenici. Kriminalisti so se vrgli na delo in pozno v noč preiskovali kraj zločina. Na tleh so našli deformirano kroglo večjega kalibra, iz dreves, ki so se postavila po robu strelcem, so izbrskali še nekaj krogel. Na poti, po kateri je Danijel tekel za roparjem, so našli večjo platneno torbo, v njej pa bejzbolsko palico. Z roparji je izginil tudi kovček z dokumentacijo in pogodbami za igro fair play. Danijel je za posledicami ran 24. decembra umrl. Preiskava, ki se je močno zavlekla, vse do današnjih dni ni dala nobenega odgovora.
Očetov dvom
Materi Zdenki in očetu Rudiju se je sesul svet, in danes, skoraj tri desetletja kasneje, ni nič drugače; ob sinovi smrti sta se morala sama spoprijeti s kruto resnico in se znajti v do tedaj neznanih okoliščinah. Po slovesu od sina sta se ukvarjala s kopico vprašanj, a nikogar ni bilo, ki bi jima kar koli odgovoril. Nikogar, ki bi materi in očetu ob nenadomestljivi izgubi ponudil roko ali strokovno pomoč. Rudi Đeferović se spominja, da je žena mesec dni preživela na psihiatriji. »Sam sem moral odigrati vlogo psihologa, morali smo živeti naprej, imava še enega sina.« Namesto pričakovane pomoči sta sama iskala in še vedno iščeta odgovore. Je bil njun sin žrtev profesionalne likvidacije ali je šlo res za usodno naključje? »Nekatere okoliščine napeljujejo na sum, da takrat ni šlo le za navaden rop,« pravi Rudi Đeferović. »Ko sem po dogodku spraševal naokoli, so se začele vrstiti grožnje po telefonu, ko sem hotel v Mariboru govoriti z glavno organizatorko te igre, mi je to preprečil policist v civilu, ki se je celo identificiral z izkaznico, molčal je Avgust Volšek, prav tako je bila redkobesedna Danijelova žena Alenka.« Rudi Đeferović ne skriva, da je predvsem od policista Avgusta Volška pričakoval boljše sodelovanje s preiskovalci. »Ne trdim, da je Volšek kriv, menim pa, da ve nekaj več o ozadju tega dogodka.«Komaj deset dni po Danijelovem pogrebu je Volšek odpotoval na fairplayevski ples za voditelje v Nemčijo. Tja je odšla tudi Danijelova žena in iz rok glavnih organizatorjev prevarantske igre prejela posmrtno priznanje za moža – deteljico, znak voditeljev te igre.
Danijelov oče in mati sta vsa leta upala, da bodo nekoč le odkrili storilce. Ob letošnji žalostni obletnici sta upala še manj. Zavedata se, da se z zločinom nihče več ne ukvarja. »Resnica je, da so vsi, razen družine, dogodek izbrisali iz spomina. Nikoli jim ne bom odpustil, da so enostavno opustili temeljitejšo preiskavo,« konča Đaferović.