V hlevu od lakote pocrkalo 14 krav

PRAPROTNO –  Dobrih pet minut vožnje od Škofje Loke leži vasica Praprotno, ki je le malo odmaknjena od glavne cestne žile, speljane skozi Selško dolino. Ni velika, saj v njej po dostopnih podatkih živi nekaj več kot sto vaščanov. Dobili smo namig, da se je v hlevu sredi vasi zgodil »katastrofalni pogin živali«. Navedbe so nam potrdili na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer so pojasnili, da so uradne veterinarje minuli teden obvestili o poginu goveda.
»V hlevu so našli 14 poginjenih živali, ki so glede na stanje kadavrov poginile v različnih časovnih obdobjih. Nekateri kadavri so bili že macerirani. V hlevu je bilo tudi 16 živih živali. Vse so bile v slabem rejnem stanju,« so pojasnili na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Dodali so, da so živali »po izjavi imetnika poginjale od decembra 2017 do marca 2018. Vzrok sta bila zanemarjanje živali in pomanjkljiva oskrba z vodo in hrano«. Na upravi so dodali, da v preteklosti kmetija »ni bila problematična glede oskrbe živali,« in pojasnili, da je uprava zaradi drugih stvari na kmetiji vodila dva druga postopka.

Po obisku veterinarjev minuli teden so govedo, ki je preživelo, odpeljali v najbližjo klavnico. »Na osnovi pregleda živali v klavnici je bil en trup zaradi kaheksije (slabotnosti, slabega stanja, op. p.) zaplenjen. Preostale živali so bile ocenjene kot zdravstveno ustrezne, vendar slabo omišičene. Drugih patoloških sprememb ni bilo ugotovljenih,« so pojasnili na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer so nam tudi povedali, da so na policijo že podali kazensko ovadbo zaradi suma mučenja živali.
Najbližja klavnica je v Škofji Loki in spada pod tamkajšnjo kmetijsko-gozdarsko zadrugo. Mitja Vodnjov, direktor Loške zadruge, je pojasnil, da so med njihovimi podjetji tudi Loške mesnine, zato ob morebitnih težavah izvajajo tudi zakole, ki so redni ali zasilni zakoli v skladu z zahtevami veterinarske uprave. Dodal je, da jih je minuli teden veterinarska uprava obvestila, da bodo v zakol pripeljali več živali: »Živali niso bile pripeljane z napotnico, zato je bil to običajen zakol. Z navedene kmetije smo zaklali 16 govedi (pet mladih krav, štiri starejše krave, štiri telice, dvoje telet, enega bika). Veterinarska uprava je naknadno za eno žival ocenila, da ne ustreza kriterijem, in prepovedala prodajo mesa. Loške mesnine so tako odkupile 15 govedi, ki so bile zaklane po običajnih postopkih in pregledane, njihovo meso pa je bilo po vseh predpisih in standardih primerno za prehrano. Loška zadruga bo za navedenih 15 govedi naredila odkup in rejcu plačala odkupljeno govedo.«

Kot je še dodal, so bili o poginu živali na manjši kmetiji, ki je že dolgo vključena v Loško zadrugo, le ustno obveščeni, »vendar to ni naša pristojnost, saj o poginih tako Loška zadruga kot Loške mesnine nikoli niso obveščene«. Direktor Loške zadruge je tudi dejal, da je navedena kmetija še lani oddajala mleko, in takrat so bile kontrole na kmetiji redne: »Do takrat nismo zaznali nikakršnih problemov niti nismo bili o njih obveščeni. Letos pa navedene kmetije nismo obiskali, saj za to ni bilo potrebe. Ob klicu veterinarske uprave smo se odzvali nemudoma in živalim zagotovili takojšen prevoz, uhlevljanje v Loških mesninah in žal tudi zakol.«
Takoj po prejemu pisma nepodpisanih vaščanov s Praprotnega smo se odpravili v vas. Vrata domačij so se pred našimi očmi zapirala, ko so izvedeli, kdo smo in kaj nas zanima. Ena od domačink, ki ne želi biti imenovana, pa je bila vendarle malenkost zgovornejša: »Ta teden so bili veterinarji pr' Tajnet. Na tej kmetiji, ki je bila v preteklosti ena od večjih v naši vasi, živita mati in hči, ampak očitno ne zmoreta več skrbeti za živino in kmetijo. Iz hleva je zadnje čase zelo smrdelo, in ko je bil te dni v vasi veterinar, smo ga usmerili še v njun hlev. Kmalu zatem se je začel odvoz … Saj smo ju spraševali, ali potrebujeta pomoč, ali je vse v redu. A našo pomoč sta vselej odklanjali in nas podili proč.«

Tudi mi smo prejšnji teden in nato še včeraj potrkali na njuna vrata. Prvikrat so ostala zaprta, včeraj pa so se – po dolgem trkanju, ker zvonca hiša nima – vendarle odprla. Ko smo pojasnili, da smo novinarji, je sivolasa gospa le zamahnila z roko in zaprla vrata. Preden so se zaprla in še preden smo ji utegnili povedati, da so nas sovaščani opozorili na večji pogin živali, je rekla samo eno besedo: »Adijo.«