V rokah je imel sekiro, po obrazu pa mu je špricala kri

LJUBLJANA – Dramatičen klic na 113: »Lep pozdrav. Tule je en sosed čisto krvav, ne vem, ali koga kolje, ne vem, kaj se dogaja. Bobić se pišejo, Zalog, Delavska ulica. Vidim, da je ves krvav po obrazu. Ne vem, kaj ali koga je ubil. Gospod, tukaj se nekaj dogaja. Ne vem, kaj kolje. Ne vem.«
Glas operaterja: »Ali kaj drži v roki?«
»Me je klicala ena punca, da sekiro. Ne vem, pojdite raje pogledat. Pridite hitro. Jaz moram v službo, moram šibat, otroke vozim.«


Le nekaj minut pozneje je sledil še en klic na policijo, tokrat z domače telefonske številke Bobićevih. Še preden se je operater oglasil, je slišati glas moškega, ki pravi: »Al nemoj reči, da sam ga ja ubio, ti samo reci, da ga je netko drugi. Netko drugi, da ga je ubio.« Ko sliši »Policija tukaj«, klicatelj pove: »Tukaj na Delavski ulici 7 leži sosed na tleh. Šoško se piše.«

V pozi, kot bi sekal drva

Uboj v Zalogu se je zgodil nekaj minut pred poldnevom. FOTO: Dejan Javornik

Ena od očividk se je pozneje spominjala, da je 2. junija 2017 od zunaj zaslišala nenavadne zvoke. »Cak, cak, cak. Pogledala sem skozi okno in zagledala neprijeten prizor. Videla sem Boba na Šoškovem vrtu od prsi navzgor. V rokah je imel sekiro, s katero je zamahoval, po obrazu pa mu je špricala kri. Hudo je sekal, a nisem videla, po čem. Bil je v taki pozi, kot da bi sekal drva. Pomislila sem na psa, čeprav mi je zdaj jasno, da od enega kužka ne bi moglo biti toliko krvi.«


Zdaj 52-letni Slobodan Bobić iz Zaloga ni nikoli priznal, da je kar 37-krat s sekiro po glavi in telesu silovito udaril Jana Šoška, svojega soseda in invalida brez ene noge, ter ga umoril. Toda dokazi so pričali drugače, pa čeprav morilske sekire niso nikoli našli. Tožilci so bili sicer z delom sodišč v tej zadevi precej nezadovoljni, saj so bili prepričani, da je šlo za umor na grozovit način, in bi Bobića poslali za zapahe za dolgih 27 let. Na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča pa so razsodili, da je šlo za tako imenovani običajen uboj, in Bobića obsodili na 12 let in pol zapora. Sodbo so pozneje potrdili tudi višji sodniki, pred kratkim pa je v zadevi odločala vrhovna inštanca.

Nezadovoljna tudi zagovornica

Ne le tožilci, s sodnijami ni bila zadovoljna niti morilčeva zagovornica, odvetnica Maja Kristan, vrhovno sodišče je v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarjalo, da je bila njenemu klientu kršena pravica do obrambe. Ni bil namreč opravljen ogled kraja dogodka, na katerem bi preverili, ali sta očividki – ena skozi okno, druga pa s sedeža avtobusa – zares lahko videli Bobića po nekom zamahovati s sekiro. Prav tako niso preverjali dela njegovega zagovora, da sam ni imel motiva za uboj soseda, naj bi to imeli nekateri drugi ljudje zaradi domnevne Šoškove vpletenosti v neki zločin. Odvetnica Kristanova je tako na okrožnem procesu sodišču zaman predlagala, naj na PP Ljubljana Moste preverijo, ali je Bobić leta 2012 zares podal prijavo zoper Jana Šoška zaradi domnevnega umora nekega Aleša Grilca. Na gluha ušesa je naletel tudi predlog po postavitvi izvedenca za prepoznavo glasu, ki bi ugotavljal, ali je glas s posnetka klica na 113 iz Bobićeve hiše »Samo ne povedati, da sem ga jaz ubil, ti samo povej, da ga je nekdo drugi« sploh pripadal pravnomočno obsojenemu morilcu. Ker pa ima Bobić diagnosticirano tako imenovano rezidualno shizofrenijo, se je Kristanova ubadala tudi z vprašanjem, ali je bil – če je res ubil soseda Šoška – zares le nekoliko zmanjšano prišteven.


Pred sodnimi počitnicami pa so vrhovni sodniki sporočili, da so zahtevo za varstvo zakonito zavrnili in s tem je usoda Slobodana Bobića najverjetneje dokončno zapečatena. Če bo kazen odslužil do konca, bo znova na prostosti čez deset let, in kdo ve, ali ga v zaporu moti hrana. Na zaslišanju v preiskavi je namreč potarnal, da ima občutljiv želodec: »Jem lahko samo določeno hrano, in sicer kuhane ribe ter fige.« Težko pa je verjeti, da bi mu v ječi kuhali morske sadeže ali stregli z mediteranskim sadjem.