V Vrhu pri Križu strmoglavilo letalo, zmanjkalo mu je goriva

NOVO MESTO – Pet let po tragični nesreči ultralahkega letala, v kateri sta v kraju Vrh pri Križu v občini Žužemberk umrla 43-letni fotograf in podjetnik Vesmin Kajtazović iz Novega mesta ter njegov 78-letni oče Sulejman, je preiskava zaključena. Končno poročilo razkriva, da je letalu zmanjkalo goriva. Tega bi bilo dovolj, če bi Vesmin, znan tudi kot Veso, letel toliko, kot je napovedal, torej le kakšne pol ure v okolici letališča. Toda letel je več kot uro. Ko je po telefonu napovedal svoj polet, mu je pristojni povedal, da količina goriva zadostuje za načrtovan polet, Kajtazović pa, ko je na tleh opravil pregled letala, ni preveril količine goriva. Vmes ni bil pozoren na indikatorje goriva, torej na prosojno cev v kabini. Pa tudi pomanjkanje izkušenj je pripomoglo k nesreči. Iz položaja, v katerem se je znašel, bi se lahko ob drugačnem ukrepanju izvlekel.

Prevlečen let

Premajhna količina goriva je najverjetneje povzročila delno odpoved ali odpoved delovanja motorja v zraku, Kajtazović pa je v iskanju terena za zasilni pristanek privedel letalo v tako imenovani prevlečen let, zaradi česar je izgubil nadzor, kar je povzročilo strmoglavljenje. Pilot se je moral, ko je začutil težave z motorjem, v delčku sekunde odločiti, kako bo reagiral, da bo varno pristal. Zagotovo bi se lažje rešil, če bi bil na večji višini, zato verjetno ni sprožil reševalnega padala, s katerim je bilo opremljeno letalo. »Odločitev pilota po odpovedi delovanja motorja je bila pristati na izbranem terenu.

Pri takšnih postopkih v interesu pridobivanja varne višine je velika verjetnost nastanka prevlečenega leta. To je moment zloma sile vzgona, ko je upravljanje letala zelo omejeno ali nezmožno vse do ponovne pridobitve efektivne hitrosti za upravljanje letala. V nasprotnem primeru so posledice lahko smrtno nevarne,« je pojasnil Toni Stojčevski, preiskovalec iz Službe za preiskovanje letalskih nesreč in incidentov, ki je vodil tudi preiskavo te letalske nesreče. In čeprav v večini evropskih držav nesreče ultralahkih letal niso predmet obveznih preiskav in jih večinoma ne preiskujejo, pa pri nas ni tako. »V Sloveniji imamo namreč na tisoč prebivalcev največ registriranih tovrstnih letal, zato želimo izboljšati varnost tudi v tej kategoriji, ni pa namen teh preiskav ugotavljanje krivde ali odgovornosti,« je izpostavil.

Zadnja fotografija

Kajtazović imel veljavno dovoljenje za pilota ultralahkih letal. Najprej je opravil licenco za pilota športnih letal in dve leti letal z njimi, na podlagi te licence je opravil še krajše usposabljanje za pilota ultralahkih letal, a v tej kategoriji letenja ni imel veliko izkušenj. Dovoljenje za letenje z ultralahkimi letali je dobil tik pred nesrečo, praktično usposabljanje je imel od konca januarja do 14. marca 2014, skupaj je s tovrstnimi letali letel le dobrih šest ur. Poleg tega je njegovo pozornost zmanjševalo fotografiranje iz zraka.

Na polet se je kot strasten fotograf odpravil s svojim zvestim spremljevalcem, fotoaparatom, s katerim je med zadnjo potjo naredil približno 40 fotografij z najmanj 15 lokacij. Tisto toplo pomladno soboto, bilo je 29. marca 2014, je z očetom najprej poletel nad Novim mestom, zakrožila sta nad regijskim odlagališčem odpadkov Cerod pri Leskovcu, nato sta se odpravila do Cerkelj ob Krki in poletela nad Savo. V objektiv sta zabeležila tudi hidroelektrarne na Savi. Nad Blanco, 42 kilometrov od kraja trka, je naredil zadnjo fotografijo. Z letalom srbske znamke Tayrona v lasti Aerokluba Novo mesto sta preletela še Šentvid pri Stični, do Prečne pa sta se očitno namenila leteti ob dolini Krke nad Žužemberkom. Uro in pet minut po vzletu sta strmoglavila.

Presegla maksimalno težo

Pa še na nekaj ni bil pozoren pilot. Proizvajalec je v priročniku letala določil maksimalno vzletno maso letala in pripisal opozorilo, da se te ne sme presegati. Glede na maso praznega letala in težo obeh je očitno, da je bila teža nekaj kilogramov čez maksimalno določeno.

In zakaj je preiskava trajala pet let? Letalo ni imelo tako imenovanih flight data recorderjev, ki bi zapisovali podatke o poletu in motorju, ti niti niso obvezni, med preiskavo pa so se pojavila dodatna vprašanja ob pregledu in analizi motorja, zato je bila potrebna komunikacija tudi z avstrijskim proizvajalcem motorja Rotax kot proizvajalcem letala v Srbiji, na odgovore in dodatna pojasnila je bilo treba čakati. Iz vsega torej izhaja, da ni dokazov o motnjah v delovanju letala, da je za nesrečo kriv človeški faktor.