Viktorju požgali panje
Znani kočevski čebelar Pešelj ostal brez pol milijona delavk! Njegov med so čislali tudi na japonski ambasadi.
Odpri galerijo
Viktor Pešelj, doma iz Livolda, pripada pomembni čebelarski rodbini iz Jelenje vasi, ki se s čebelarstvom ukvarja že več kot 100 let. Ko je leta 1984 umrl njegov brat Jože, je domače čebelarstvo prevzel Viktor. Še tistega leta se je včlanil v čebelarsko zvezo in začel že kmalu iskati kakšno bližjo lokacijo, kjer bi nadaljeval poslanstvo. Leta 1998 jo je končno le našel, in sicer ponovno v Jelenji vasi, le da to pot ne v kočevski krajevni skupnosti Poljanska dolina, kjer se je rodil, temveč v krajevni skupnosti Kočevska Reka, v neposredni bližini nekdanje Titove vile in mednarodne ekološke meteorološke postaje, našel jo je v kraju, kjer je dokazano najčistejši zrak v Sloveniji!
Že jeseni 1999 je Pešelj ustanovil Društvo za zaščito geografskega porekla in promocijo kočevskega medu, ki je geografsko zaščito prejelo poleti leta 2000 tudi kot prvo v Sloveniji! Skoraj ves čas je Viktor Pešelj tudi na čelu tega združenja. »Morda pa je prav zaradi te moje aktivnosti nastalo nekaj zavidanja,« je tedaj pomislil, »in so mi na velikonočno nedeljo …«
»Pa saj ni prvi april?!« si je sprva mislil 74-letni Viktor. Ko pa sta se z ženo Stanislavo že čez nekaj trenutkov znašla pred živo grozo, sta se na lastne oči prepričala, da ni šlo za nikakršno šalo. Pravzaprav se je kadilo samo še na dveh mestih, o čebelah pa ni bilo ne duha ne sluha več. Samo še prijela sta se lahko za glavo in zajokala. »Dva dni sva jokala,« se je spominjal Viktor. Izvedel je, da je moralo zagoreti menda že prejšnji večer, bilo je 12. aprila, začelo naj bi malce pred polnočjo.
Če vemo, da iz enega panja pride tudi do 40 kilogramov medu, Viktor pa jih je imel 25, je jasno, da je bil na velikonočni ponedeljek ob neprecenljivo bogastvo.
»To je bil sprevrženi umor!« smo se morali strinjati. V tistem je namreč nekdo pokončal več kot 100 let Viktorjeve družinske tradicije, njihovega vlaganja v čebelarstvo, tedaj je nekdo zabodel naravnost v njihovo srce, v njihovo ljubezen do čebel. Tedaj je nekdo zabodel v naše bistvo, saj če ne bi bilo čebel, tudi človeštva ne bi bilo!
Za Viktorjevo tragedijo se je potem že kmalu razvedelo. Sprva je mislil, da je to nepreklicni konec ukvarjanja s čebelarstvom, kakršnega se je šel, potem pa so ga čebelarji iz vse Slovenije v bistvu prisilili, da še ne bo odnehal. Njegova nesreča se jih je do kraja dotaknila. Zato je začel od vsepovsod dobivati neprecenljivo pomoč v obliki panjev z družinami, tudi Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije, mu je odstopil enega. In če je bil Viktor daleč naokrog znan po vselej sitih, zdravih in vitalnih čebelah, zaradi tega pa tudi po najboljšem medu, bo tako tudi v prihodnje.
Ali je bila za sprevržen požar, v kateri je poginilo več kot pol milijona Viktorjevih čebel, kriva zavist, najbrž ne bo nikoli izvedel. Kot tudi ne, ali so za požig krivi migranti, kot se je sprva sumilo ali pa kar lokalni piroman. Prav zadnje se zdi Viktorju Pešlju še najbolj verjetno.
1 tono medu je izgubil Viktor Pešelj.
Že jeseni 1999 je Pešelj ustanovil Društvo za zaščito geografskega porekla in promocijo kočevskega medu, ki je geografsko zaščito prejelo poleti leta 2000 tudi kot prvo v Sloveniji! Skoraj ves čas je Viktor Pešelj tudi na čelu tega združenja. »Morda pa je prav zaradi te moje aktivnosti nastalo nekaj zavidanja,« je tedaj pomislil, »in so mi na velikonočno nedeljo …«
Dva dni je jokal
Nenadoma mu je zastal glas in njegove oči so postale orošene. Dan pred svetovnim dnevom čebel (20. maj) smo se z njegovo pomočjo spominjali nekaj najbolj objestnega in ostudnega, kar se lahko zgodi. Nikoli ne bo pozabil namreč tistega jutra. Velikonočni ponedeljek je bil. Nikoli tudi ne bo pozabi, da so ga okoli osme ure zjutraj poklicali in mu povedali, da je njegov čebelnjak (velik 36 kvadratnih metrov, hkrati je bil njegov vikend, točilnica medu in prostor za 30 panjev, vreden okoli 24.000 evrov) pogorel do tal?!»Pa saj ni prvi april?!« si je sprva mislil 74-letni Viktor. Ko pa sta se z ženo Stanislavo že čez nekaj trenutkov znašla pred živo grozo, sta se na lastne oči prepričala, da ni šlo za nikakršno šalo. Pravzaprav se je kadilo samo še na dveh mestih, o čebelah pa ni bilo ne duha ne sluha več. Samo še prijela sta se lahko za glavo in zajokala. »Dva dni sva jokala,« se je spominjal Viktor. Izvedel je, da je moralo zagoreti menda že prejšnji večer, bilo je 12. aprila, začelo naj bi malce pred polnočjo.
Ogenj pomoril 25 družin
Vse skupaj ga je hudo prizadelo. Petindvajset čebeljih družin je uničilo! Ker je imela vsaka, kot smo izvedeli, še po 20 satov, kar pomeni skupno 500 satov izjemno gorljivega voska, medu in cvetnega prahu, je gorelo, kot da bi kdo dolival bencin. »Več kot pol milijona čebelic ni imelo prav nobene možnosti,« je nadaljeval. »Nobene možnosti niso imele tudi zato, ker svoje matice nikdar ne zapustijo, pa tudi tista redka, ki je našla pot iz pekla, je zagotovo najprej zletela proti svetlobi, ki so jo predstavljali ognjeni zublji ...«Kako srhljivo se mi je zdelo, ko nenadoma ni bilo več slišati tistega značilnega čebeljega brenčanja.
Če vemo, da iz enega panja pride tudi do 40 kilogramov medu, Viktor pa jih je imel 25, je jasno, da je bil na velikonočni ponedeljek ob neprecenljivo bogastvo.
»To je bil sprevrženi umor!« smo se morali strinjati. V tistem je namreč nekdo pokončal več kot 100 let Viktorjeve družinske tradicije, njihovega vlaganja v čebelarstvo, tedaj je nekdo zabodel naravnost v njihovo srce, v njihovo ljubezen do čebel. Tedaj je nekdo zabodel v naše bistvo, saj če ne bi bilo čebel, tudi človeštva ne bi bilo!
Zavistneži, migranti ali piromani?
»Kako srhljivo se mi je zdelo, ko nenadoma ni bilo slišati več tistega značilnega čebeljega brenčanja. Tako rad imam te živalce. Vseskozi sem se boril, da jih ne bi izgubil, vsako posebej reševal …" je pripovedoval razočarani Viktor. »Potem pa ti nekdo zažge pol milijona čebel?! Da gre nekdo kaj takšnega povzročiti v času, ko smo že tako ozaveščeni in je bilo že toliko tega izpričanega, kako sta narava in njeno ravnovesje pomembna tudi za naš obstoj, da je čebela ključna za naše preživetje, da je vsaka tretja žlica, ki konča v naših ustih, odvisna od čebel, ne, tega preprosto ne morem razumeti?!«Za Viktorjevo tragedijo se je potem že kmalu razvedelo. Sprva je mislil, da je to nepreklicni konec ukvarjanja s čebelarstvom, kakršnega se je šel, potem pa so ga čebelarji iz vse Slovenije v bistvu prisilili, da še ne bo odnehal. Njegova nesreča se jih je do kraja dotaknila. Zato je začel od vsepovsod dobivati neprecenljivo pomoč v obliki panjev z družinami, tudi Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije, mu je odstopil enega. In če je bil Viktor daleč naokrog znan po vselej sitih, zdravih in vitalnih čebelah, zaradi tega pa tudi po najboljšem medu, bo tako tudi v prihodnje.
Ali je bila za sprevržen požar, v kateri je poginilo več kot pol milijona Viktorjevih čebel, kriva zavist, najbrž ne bo nikoli izvedel. Kot tudi ne, ali so za požig krivi migranti, kot se je sprva sumilo ali pa kar lokalni piroman. Prav zadnje se zdi Viktorju Pešlju še najbolj verjetno.